Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Pianist Aleksander Gadjiev bi ta koncert lahko odigral miže


Orkester Slovenske filharmonije, pianist Aleksander Gadjiev, dirigent Kahi Solomnišvili; zgodba z vzhodne strani; Cankarjev dom, Ljubljana, 12. decembra 2025.

kritika51.jpg
Darja Štravs Tisu
Orkester Slovenske filharmonije, pianist Aleksander Gadjiev

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

Naši filharmoniki so se ravno vrnili s turneje po Aziji, in ker so na program tokratnega koncerta uvrstili skladatelje ruskega (Sergej Rahmaninov ter Peter Iljič Čajkovski) in gruzijskega (Nikoloz Račveli) porekla, pa tudi dirigent je Gruzijec, in ker ima naš najboljši mladi pianist Aleksander Gadjiev tudi ruske korenine, so tokratni koncert poimenovali Zgodba z vzhodne strani.

V podtonu bi lahko prebrali kot neko različico Zgodbe z zahodne strani, grobo parafrazirano »iz novega sveta«, ki jo najbolje poznamo v muzikalu velikega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina.

Kak spodrseli ton ali celo njegovo umanjkanje bomo pripisali posledicam menjave časovnih pasov, tako imenovanemu jet lagu, nikakor pa niso te malenkosti poškodovale glasbenega užitka ali ga zaznamovale s kakim negativnim predznakom.

Orkester se je dobro pripravil. Vidi se, da imajo vsako frazo, godala pa vsak lok v njej, dobro naštudirano. Do potankosti. Sinhronost igranja je v tem oziru njihova prednost. Pianist Aleksander Gadjiev pa je tehnično zverziran, praktično bi ta koncert lahko odigral miže.

Kritika v celoti s prijavo na Reporterjeve digitalne pakete

Drugi klavirski koncert v c-molu opus 18 Sergeja Rahmaninova smo vsi čakali z velikim veseljem. Mnogi pianisti v dvorani so ga želeli poslušati dvakrat. Predvsem zaradi izvedbe in interpretacije našega mladega Aleksandra Gadjieva, lavreata prestižnega Chopinovega tekmovanja leta 2021.

Tehnično izjemno zahtevnega dela se je lotil previdno. Vzel je nekoliko bolj umirjen, globok tempo za uvodne akorde in s tem povečal dramatični naboj prvega stavka. Previdno se je loteval izpeljave in še previdneje vstopal v drugo temo, ki pianista povsem prevzame.

Tempo sta z dirigentom Kahijem Solomnišvilijem skladno z navodili skladatelja pospeševala in ga ponovno, izjemno lepo izpeljano, ustavila. Kahi Solomnišvili orkester vodi z resno dirigentsko paličico, ki iz orkestra izvablja lepo obarvane težke tone in so solistu v pomoč pri interpretaciji.

Včasih so vendarle nekoliko premočni, saj se je Gadjiev na trenutke zavil v globljo intimo že v prvem stavku. Drugi stavek je pianist odigral z milim in liričnim tonom. Odločil se je tudi za še mirnejši tempo, nekoliko počasnejši, ki se v skladu s skladateljevo idejo spreminja. Ton postane bolj mehak in prožen, jasen v svoji postavitvi in melodičen ob dotiku.

Glasbena linija se sprehaja iz enega v drug karakter, kar je zanimivo v njegovi interpretaciji. Melodične pasaže, ki so izjemno tehnično zahtevne, postavi v ospredje. S poudarki dodatno zaznamuje svoj slog interpretacije.

To dela mladega Gadjieva unikatnega. Gracioznost mu tako zlepa ne uide. Tretji stavek odlikuje precizen jekleni ton. Jasnost glasbene linije ter odločnost in upanje v življenje so bila glavna vodila interpretov.

Užitek je bilo spremljati ta koncert. Občinstvo je bilo navdušeno. Solist je dodal dva dodatka: delo skladatelja poljskega (Frederic Chopin) ter ruskega (Sergej Prokofjev) rodu.

Koncert se je začel z noviteto gruzijskega skladatelja Nikolaza Račvelija z naslovom Our tale (Naša zgodba), ki je nekoliko bolj filmska, opisna glasba eksternega in internega doživljanja sveta v štiridesetletnem prerezu.

Impresije in ekspresije pomeša, nekako želi sloneti na tonalnosti, a njeno nasprotje uporablja za agresivnost družbenega pogroma nad posameznikom. Išče svojevrstne izraze glasbenih mislih, za katere kot da je orkester premajhen in omejen.

Pomaga si s posnetkom, ki se predvaja ob živem igranju orkestra. Sicer pa njegova glasba nikoli ne pomirja in je v neprestani napetosti, intima se ne more izogniti družbeni kritiki. Tako po vsebini kot tudi po skladateljskih prijemih nas na momente spominja na prijeme velikega ruskega skladatelja Dimitrija Šostakoviča.

Za zaključek koncerta so izvedli Peto simfonijo v e-molu opus 64 Petra Iljiča Čajkovskega. Tu se je orkester izkazal v svoji pripravljenosti. Z veseljem pričakujemo nov koncert podobnih interpretativnih zmožnosti in kakovostnega nivoja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Ključne besede
Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.