»Oče in sin« so poimenovali drugo nedeljsko matinejo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in oblikovali program z deli Johanna Sebastiana Bacha ter njegovega sina Carla Philippa Emanuela Bacha.

Brandenburški koncert št. 5 v D-duru Johanna Sebastiana Bacha je bil korektno izveden. Solisti so bili violinistka Jerica Kozole, flavtistka Irena Kavčič ter vedno odlični čembalist in organist Tomaž Sevšek.

Prvi stavek Allegro so sicer pričeli z nekoliko počasnejšim tempom, kot smo ga vajeni. S tem niso pridobili nikakršne prednosti ali dodatne zvočne obogatitve. Prav tako ni do izraza prišla kaka druga glasbena misel ali poudarek.

Bolj smo imeli občutek, da je ta tempo kot rezervni plan za predvsem ritmično usklajenost nastopajočih. Najbolj »vsedlan« v svojo interpretacijo, ritmično stabilen je bil Tomaž Sevšek, ki je pokazal svojo tehnično pripravljenost in virtuoznost, sploh v izjemni kadenci. Bil je nekako stabilen element muziciranja, na katerega so se lahko naslonili nastopajoči.

To sta s pridom izkoristili solistki flavtistka Irena Kavčič ter violinistka Jerica Kozole. Obe sta imeli stabilen ton, pretanjen občutek za interpretacijo, sploh v prvem stavku, in sta ta svoj pogled in izraznost poglobili in razširili v drugem stavku Adagio. Malo več ognja so glasbeniki pokazali v tretjem stavku, ko so tudi v malo hitrejšem tempu lepo izvedli agogične oznake.

Koncert za violončelo in orkester v A-duru Carla Philippa Emanuela Bacha s solistom Gregorjem Felejem je bil presenečenje koncerta, sploh v izvedbi. Fele je izkazal svojo tehnično pripravljenost in smisel za interpretacijo. Kakšno (sicer zanemarljivo) malenkost bi lahko izpilil, a v celoti je z zvokom čela napolnil dvorano Slovenske filharmonije in s seboj ponesel njegov žlahtni ton.

V drugem stavku Largo maestoso je v izjemni intimi in s premišljeno gradacijo izrazil svoj lirični naboj. Ton je v tem stavku najbolj izčistil in izostril. Svojo igrivost na čelu je v tretjem stavku koncerta z oznako allegro assai najprej prenesel na orkester in potem na publiko.

Nekako smo dobili občutek, da se je orkester dokončno konsolidiral šele po njegovi interpretaciji drugega stavka. Fele je blestel in opazi se njegova ljubezen do koncertnih odrov.

Suita za orkester št. 3 v D-duru Johanna Sebastiana Bacha kot zaključek koncerta je programsko in zvokovno lepo zaokrožila program. Mogočno suito so člani Simfoničnega orkestra dobro pripravili. Najbolj je občinstvo prevzela znana melodija Air.

Vidi se, do so mojstri glasbeniki dodobra posvojili notni zapis in ga natančno predstavili ustrezno namembnosti oziroma ideji skladatelja. Plesni stavki so bili polni energičnosti in poudarkov. Glasbene misli so se lepo prepletale in tempi so bili lepo izbrani, poudarili so bistvo posameznega stavka, tudi ritmični prehodi so bili jasni in usklajeni. To je bilo užitek poslušati.

Želimo si, da bi bilo več takih koncertov. S pričakovanji zremo na naslednji koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.