Z gobami je sicer povezana že od otroštva. Pogovarjali sva se o knjigi, ki je presunljiv splet njene življenjske zgodbe in zgodbe o svetu gliv. Skozi njih se da razumeti sebe in svet in našo povezanost, soodvisnost. In trmasto silo preživetja neprijaznim razmeram navkljub.
Ni boljšega kot stopiti v gozd in vsaj za hip preusmeriti pozornost v nekaj lepega, živečega in polnega presenečenj, povzame svoje navdušenje nad gobami.
Glive si z ljudmi delijo več kot 50 odstotkov DNK, kar je več, kot si glive delijo z rastlinami, izpostavlja Grabnar Apostolides.
Pisanje knjige je bilo zame včasih travmatično, saj sem pisala o stvareh, o katerih nisem govorila in si niti upala razmišljati skoraj dve desetletji, o nekaterih še dlje, pove o svoji knjigi.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
Katarina Grabnar Apostolides, mikologinja: Če bomo ljudje kdaj izumrli, bodo glive preživele
Katarina Grabnar Apostolides je amaterska mikologinja in determinatorka gliv. Beseda »določevalka« bi bila gotovo mehkejša. Takšno namreč Katarino spoznamo skozi branje knjige Zadnja vijoličasta bledivka. Nežno pozorna do sveta, ki jo obdaja, a nikakor krhka. Previharila je številne boleče življenjske preizkušnje, zlorabe, odvisnosti. Izhod iz pekla je našla v večno varnem pristanu – v gozdu. Kot je zapisano v knjigi: »Tam ni bila ne sama in ne osamljena, saj so tam živele gobe.«