Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki praznik dela praznuje kar dva dni zapored. Dva. Kot da bi hoteli svetu sporočiti: mi smo tako neizmerno delavni, da potrebujemo dvojno rehabilitacijo. Ali pa, bolj verjetno, da smo mojstri sistema, kjer z minimalnim naporom iztisnemo maksimalno odsotnost.

Statistika nas pri tem pridno podpira. Povprečen Slovenec dela okoli 1600 ur na leto, delovni teden je uradno 40 ur. Na papirju smo zmerni, skoraj zgledni. Ampak Slovenija ni ena država. Sloveniji sta dve.

Prva Slovenija sedi na prvomajskih veselicah, z žlico v golažu in s sindikalno zastavo v roki. To je Slovenija zaposlenih. Ta Slovenija ima dopust, praznike, bolniško in predvsem – čas. Okoli 33 do 38 dni prostega časa na leto ni zanemarljiv luksuz. In ga tudi izkoristi. Poseben slovenski izum so tako imenovani »mostovi« – dnevi dopusta, ki jih vzameš med praznikom in vikendom, da povežeš posamezne proste dni v daljši oddih.

Druga Slovenija takrat dela. To je Slovenija podjetnikov, espejev, obrtnikov. Statistika jih komaj zazna – dobrih 10 do 12 odstotkov aktivnih –, a njihova realnost je drug planet. Njihov delovni teden ni 40 ur. Je 50. Ali 60. Ali pa sploh nima konca. Njihov dopust obstaja predvsem v teoriji. Njihov praznik dela pa … nekoliko manj elektronske pošte.

Ironija je brutalna: praznik dela praznujejo predvsem tisti, ki imajo delo najbolj regulirano. Tisti, ki ga nimajo, delajo. In zato na prvomajskih veselicah ni podjetnikov. Ne zato, ker ne bi marali golaža. Ampak ker nimajo časa za simboliko. Oni živijo realnost.

Slovenija je v zadnjih letih gradila sistem, ki ščiti zaposlenega: več pravic, več varnosti, več regulacije. Vse legitimno. A vsak sloj zaščite ima ceno – in ta se pogosto prelije na drugo stran. Podjetnik nima sindikata, nima prvomajskega odra. Ima bilanco, prispevke in tveganje.

Posebno poglavje te zgodbe so bolniške odsotnosti. Slovenija je tu v evropskem vrhu. Povprečno okoli 17 do 18 dni bolniške na zaposlenega letno, pri čemer majhen delež dolgotrajnih odsotnosti ustvari večino izgubljenih dni. In spet: kdo si lahko privošči bolniško?

Zaposleni – ja. Sistem jo omogoča, financira in legitimira. Podjetnik – bistveno težje. Ne zato, ker ne bi zbolel, ampak ker si pogosto ne more privoščiti, da ne bi delal. Rezultat je absurden: en del družbe zdravi izgorelost z bolniško, drugi pa dela do točke, ko je sploh ne more več.

Ko statistika pravi, da se dela manj zaradi več dopusta, to velja le za eno polovico države. Druga polovica dopusta ne zazna niti v Excelu.

In morda je to najbolj iskren odgovor na vprašanje, koliko Slovenci v resnici delamo: odvisno od tega, ali si na veselici gost ali tisti, ki dela za šankom.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.