Premiero v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu je bila 7. marca letos, v Mestnem gledališču Ptuj pa lani novembra, režiser, sooblikovalec svetlobe (polega Primoža Menharta) in soscenograf (poleg Dušana Fišerja) je kar sam direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič. Režije se je lotil resno s klasičnim pristopom, nekatere mizanscenske rešitve so dobre, druge bi veljalo bolj premisliti, narediti večjo intenzitetno ali boljšo kompozicijo. Uporaba mize na sredini odra kot gledališki oder je dobra in poetična, kot tudi da je miza predmet same mize, operacijske dvorane in drugega scenskega elementa predstave v predstavi.

Žal pa je nekako »hitra režija« povozila kake biserčke, ponekod oropa dojemanje gledalcev za videno, s katero pavzo več ali nebesednim delom prizora bi bila oplemenitila kako situacijo, jo zavila in nadgradila besedilo. Všečno je, da se Srpčič loteva uprizarjanje besedila po principih klasičnega gledališča, kar daje dodaten zagon predstavi in nekako izriše in obriše njen vonj in okus. Aktualizacija besedila z mobitelom mlajšega igralca, pripadnika mlade generacije, daje svoj smisel, je umeščena in ni moteča. Ta edini element je zelo dobro izpostavljen in v bistvu zelo poveden. Več od tega, druge vrste vsiljevanja aktualizacije, bi bilo moteče. Diskretno in vpadljivo. Premalo so bili poudarjeni prizori, ki so ključni za samo zgodbo: tako na primer prelomnica, ko mlajši igralec postaja bolj angažiran in priljubljen, ali pa zaključek predstave. Premalo je do izraza prišla simbolika in povednost besedila.

Glasba (Branko Rožman) je sugestivna in dopušča marsikatero razlago ali interpretacijo, spet drugje pušča malo grenkega priokusa, na primer pri inštrumentalnem začetku Queenove uspešnice Show must go z začetkom »empty spaces«, ki nekako ubeseduje videno, kar bi lahko z nekoliko bolj decentno režijo vendarle napravil sam režiser, glasba pa bi imela predrugačeno vlogo. Kostumografija (Gordana Bobojević) je dobro zastavljena, imamo mnogotere kostume, kot se za gledališče in igralca spodobi, mnogo različnih kostumskih situacij in variacij, ki režiserju in igralcem pomagajo pri prelevitvah v druge vloge in prehajanju prizorov.

Igralski dvojec Borut Veselko (igralski veteran Robert) in Domen Valič (mlajši igralski kolega John) je v načelu dobra ideja, čeprav imamo občutek, da je vloga Borutu Veselku nekoliko odveč in pretežka. Tega nočemo verjeti, čeprav naredi ponekod odlične kreacije s svojo resnostjo in držo, ponekod pa je premalo glasen. Spočetka smo imeli občutek, da ne želi preveč interakcije s svojim igralskim kolegom Domnom Valičem, ki se je zelo trudil tako v energiji kot tudi v jasni izgovarjavi in gibu. Pri tem je bil uspešen, sploh ker ga bogati še plesno znanje. Oder Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je za igralce zahteven, je velik, zatorej je potreben poseben angažma in trud vsakega igralca posebej, zlasti pri jasnosti in glasnosti izgovorjene besede. Tudi napolniti ta prostor z energijo ni lahka naloga, kar pa v tem primeru nekako Valiču bolj uspeva kot Veselku. Valič nas tako bolj prepriča v lik mladega obetavnega nadobudnega igralca, pri čemer Veselko uprizarja (dokončni) zaton igralske kariere svojega lika. Ta distinkcija, ki se razvija in nakazuje že od prvega prizora, je nekoliko v drugem planu, a lahko bi to režijsko še bolj izpostavili ter poudarili komične dialoge.

Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča Trst in Mestnega gledališča Ptuj. Prvega uspešno vodi direktor in umetniški vodja Danijel Malalan, ki ima na razpoložljiv proračun kar zahtevno delo, sploh ob maloštevilnem ansamblu, potrebe po ozaveščanju slovenske besede in kulture v bratskem sožitju z italijansko pa so v zadnjem času vse večje, kar je tudi razumljivo. Tržaško gledališče tako mora dobiti nujno podporo za svoje delovanje in produkcije več denarja od države, saj tak vložek v to institucijo zagotovo ni stran vržen denar. Tovrstne koprodukcije so tako dobrodošle.