Ob tem so tisti, ki si dokumente ogledujejo in jih analizirajo, skorajda nepomembni za resnico, saj so nosilci resnice popisani listi in ne tisti, ki jih hočejo razkrivati ali zakrivati pred javnostjo. Resnico je zato mogoče replicirati neodvisno od opazovalca.
Zame je popolnoma vseeno, v katero smer se vrti slovenska družba. Imeti ambicijo spreminjati tok zgodovine, ki ga usmerjajo številne smernice, utemeljene na različnih portfeljih motivov, je namreč bolestno. Nekaj takega, kot bi si človek domislil, da lahko lastnoročno premakne Triglav in ga odnese onkraj meje te države. Samo bolestni um je pripravljen verjeti, da je usoda celotne družbe odvisna od iger in strategij, ki jih izbira.
Ni pa moč ne opaziti, da je slovenska družba polna bolestnih umov, in kar je še bolj presenetljivo, ti bolestni umi razumejo, da je usoda države neločljivo povezana z njihovimi velikimi strateškimi prekucijami realnosti. V domeni te psihopatologije postane funkcija dokumentirane resnice zgolj spin v ad hoc strategijah ljudi, ki so v resnici, kljub njihovemu prepričanju, dejansko dolgoročno nepomembni za dejansko stanje stvari.
Resnico je mogoče prikriti, mogoče jo je umakniti ali njeno razkritje časovno zamakniti, mogoče jo je tudi kontekstualizirati tako, da dobi spin v pravljični svet strategov, ki vodijo velike bitke za svoj ego, ki pa peljejo v serijske poraze družbe. Ni pa je mogoče popolnoma zakriti za ves čas, ki je družbi na voljo.
En sam dokument, ena sama dragocena stran, ki je preživela množično uničenje preostalih strani in so jo ignorirale cele generacije, lahko nenadoma privre na dan in hipoma ustvari logični kontekst konfiguraciji družbe, v kateri živimo. Resnica je tam in ne bo šla stran. Človek si s svojo logiko ne more zamisliti tako kompleksnega sistema, da ga za vse večne čase nihče ne bi bil sposoben razkriti.
Ni potrebno, da ima nekdo vpogled v najrazličnejšo dokumentacijo, pomembno je, da obstaja. Če jutri tega vpogleda ne bo več, bo kljub temu resnica ostala. Morda bo minilo sedemdeset let, preden bo razkrita, ampak razkrita bo. Ravno tako kot je bila razkrita resnica o pravi naravi tretjega odseka prvega oddelka UDV. Morda ne bo potrebno niti toliko časa, vsekakor pa je popolnoma nepomembno, kdo je nosilec razkritja, dokler resnica obstaja in je nedvoumna.
Nobena sivina ne more za vedno in popolnoma neprepustno zaobjeti resnice in prav nobena sivina ni takšna, da je resnica ne bi mogla razgraditi.
S tem pridemo do motivacije 'nesmrtnih'. Zadnja leta, ko jih opazujem, se v meni vse bolj utrjuje spoznanje, da gre za posebno skupino ljudi, ki sta jih zapustila tako realnost kot življenje. Njihov svet je paradoksno, kljub temu da hočejo dirigirati tako kompleksen sistem, kot je družba, sestavljen iz enostavnih maksim, ki so puhle, prazne in votle.
Zgodbe, ki ne obstajajo, spletke, ki postajajo zvezne, ko prestopajo diskretne impulze norosti in odsotnost kakršnekoli človeške afinitete. To so 'nesmrtni'. Teh ne opisujejo časovno-prostorske koordinate, njihove 'duše' se zlagajo v portfelj, ki je pomanjšana replika najbolj čiste oblike zla. Morda je boljši izraz kot zlo skladovnica laži.
To ni članek o strahu in pogumu, ampak o upanju, ki ga prinaša resnica. Je članek o 'nesmrtnih', ki niso prav nič posebnega, saj so le neka neskončna iteracija sivega odtenka družbe, ki se, odvisno od prostora in časa, manifestira v različnih podobah, ne zavedajoč se lastne minljivosti. Predvsem pa je članek o tem, da nobena sivina ne more za vedno in popolnoma neprepustno zaobjeti resnice in prav nobena sivina ni takšna, da je resnica ne bi mogla razgraditi.
Če članka ne razumete, ne razumete slovenske politike. Če slovenske politike ne razumete, bo impulz 'nesmrtnih' usmerjal vaša življenja onkraj resnice. Dlje kot boste pripravljeni resnico odrivati in jo nadomeščati z lažjo, manj stabilno in smiselno bo vaše bivanje.