V tiskani izdaji in v Trafiki24 boste tako izvedeli več o strasbourški resoluciji, ki je podprla ustanavljanje islamskih centrov v Evropi; tajnem sestanku islamskih obveščevalnih služb; Barcelonski deklaraciji; kdo je skoval besedo islamofobija; kako je Vatikan podprl naseljevanje muslimanov v Evropo; dejanski vlogi Fundacije Anne Lindh; in andaluzijskem mitu.
Do zdaj je veljalo, da je širitvi Evropske unije z vzhodnoevropskimi državami najbolj nasprotovala Rusija. Res je bila najbolj glasna, s tem tudi transparentna, toda v ozadju in na tajnih sestankih so bile največje nasprotnice širitve muslimanske države.
Barcelonski proces leta 1995 je na široko odprl vrata priseljevanju muslimanov iz držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Prišleki so bili deležni posebnih privilegijev in finančne pomoči. Ko je na prelomu tisočletja prišel čas, da se EU razširi na vzhod, je islam dvignil glavo in protestiral. Ne javno, ampak tako kot je navajen v puščavi – potuhnjeno in hinavsko.
Da bi jih pomirili, je Evro-sredozemska študijska komisija (EuroMeSCo) februarja 2003 izdala poročilo, da bodo glavni vir priseljevanja v EU ostali državljani muslimanskih držav. Ker to ni bilo dovolj, je svetovalna skupina Evropke komisije oktobra 2003 na visoki ravni izdala poročilo študije, ki je pokazala, da bodo arabski muslimani skupaj z muslimanskim prebivalstvom Bolgarije, Balkana in Turčije ter turškim prebivalstvom v Nemčiji in Avstriji lahko veliko naredili za »raznolikost evropskega islama«.
Šele po tej zagotovilih so muslimanske članice evro-mediteranskega partnerstva (Euromed) dale »zeleno luč« za širitev.
