Redkokatere volitve v tej državi minejo, ne da bi se začele oglašati te ali one skupine posameznikov, ki menijo, da mora njihovo mnenje biti slišano in upoštevano, kot da gre za neko dokončno razsodbo. Gre predvsem za ljudi z levice, ki pa jim neprestano parirajo tudi tisti z desnice. Oboji pa imajo močno, skoraj bolezensko mitomansko potrebo, da so slišani.
Na levici je sezono javnih nagovorov odprla Spomenka Hribar, tej je sledila ekipa dežurnih salonskih akademikov, na desnici pa so zaskovikali zimzeleni in praviloma neuporabni pripadniki Zbora za republiko in njihove ekstenzije. Če Zbor za republiko deluje kot množica posameznikov, ki se jim približuje evtanazija, pa levičarski zbor deluje kot kopica s samim seboj obsedenih in intelektualno lenih hijen. Naj vam pojasnim, čemu te psovke.
Prvič, ekipe, ki so imele akademsko kariero nazadnje nekje v osemdesetih letih preteklega stoletja, od tod dalje pa je njihov akademski pedigre zgolj posledica dejstva, da jih mainstream mediji navajajo kot težke kalibre slovenske inteligence, niso referenčna točka, ki bi interpretirala politično realnost, skrbela za varovanje demokratičnih institucij ali artikulirala misel navadnih ljudi.
Gre za od ljudi odtujene kalkulante, branilce lastnih rent in ljudi, ki na ulici nič ne štejejo, za nikogar ne obstajajo in nič niso. Zgolj njihov napuh je tisti, ki jih žene v iluzijo, da morajo nujno spregovoriti in nas razsvetliti. Ne verjamete? Kdo vam je nazadnje v bifeju dal za referenco Boža Repeta? Vam frizerka citira Spomenko Hribar? Vam naključni obiskovalci nogometne tekme navajajo citate Darka Štrajna, Borisa Vezjaka ali Jožeta Pirjevca?
Mislite, da so debate po delavnicah vezane na odgovore Dimitrija Rupla Spomenki Hribar? Obrnite se naokoli in ugotovili boste, da ti ljudje, razen v svojem ozkem krogu nekaj tisoč ljudi in v mainstream medijih, ne štejejo nič, njihovo mnenje pa še manj. Zakaj? Jebiga, koga brigajo njihove intelektualno skromne lamentacije? Kljub temu vse te ekipe kar nadaljujejo in nadaljujejo in živijo v iluziji, da so oni skrbniki narodove usode.
Drugič, koaliciji trenutno sestavljata dve osebi, Janša in Šarec. Prvi, ker so mu volivci dali v roko relativno zmago na volitvah, drugi, ker lahko z združitvijo levih strank, vsaj številčno gledano, zelo hitro sestavi koalicijo. Kako priti do končne oblike koalicije, je stvar politične kombinatorike. Verjemite mi, fantje in dekleta vedo, kaj je politika in na koncu bo odločila točka stabilnosti, ki jo bodo dosegli zgolj oni, brez sklicevanja na intelektualne hijene.
Ker sem dvakrat sodeloval pri teh koalicijskih zgodbah, naj pojasnim, da niti enkrat na nobenem sestanku za nastanek koalicije nihče ni nikoli opletal z izjavami vseh teh histeričnih intelektualcev, ki kar pišejo in pišejo vsa svoja pisma. Saj razumete, kajne? Oni so z vidika resne politike ničle. Zakaj? Ker so ničle vedno bili.
Naj vam pojasnim, velja pravilo, da če se v strankarskem življenju pojavi kdorkoli izmed pripadnikov časopisno povzdignjene inteligence, nastane težko sranje. To sranje se manifestira v popolnoma neuporabnih predlogih, absurdnih idejah in vnašanju splošnega kaosa v komunikacijo med političnimi strankami. Dejstvo je, da njihovo delovanje, predvsem teh, ki zdaj pišejo pisma in dajejo izjave, vedno povzroči popoln kaos in razbijaštvo. Ti intelektualci so zgolj nujno zlo, ki pridrvi na najrazličnejše državne proslave, se tam nažre zastonj hrane, napije zastonj pijače in serje vsakemu, ki ima smolo, da nabaše nanje.
Ima pa ta tropovski nagon podpisovanja pisem kobajagi intelektualcev vsaj eno funkcijo, za katero menim, da je koristna. Ljudje tipa Štrajn in Vezjak so brez tega popolne ničle in vsaj za tistih nekaj minut, ko se njihovi pozivi pojavijo v mainstream medijih, lahko živijo z mislijo, da so resnično veliki, pomembni in nepogrešljivi.
Tretjič. Gre za skupine ljudi, ki jih druži nenormalen napuh. Volivci so izvolili tako, kot so izvolili, in sedaj politiki s svojo kilometrino ali pa sivino sestavljajo koalicije in nastavljajo politične tirnice za novi mandat. Tega hijene iz intelektualnih vrst enostavno ne prenesejo. Zanje volja volivcev ne pomeni nič, oni želijo po politiki oblikovati svet po svoji meri, pri čemer se sklicujejo na lastno veličino, razsvetljenost in idejo, da so oni tisti ultimativni interpretatorji volje volivcev.
Hijenointelektualci tudi ne verjamejo, da politiki vedo, kaj počnejo, v svojih očeh so namreč filozofi vladarji, ki morajo politike poučiti v njihovi obrti, jih razsvetliti in jih usmeriti, saj imajo le oni globlji vpogled v naravo posameznika, družbe in države. Njihove interpretacije so vedno znova zgolj bolestni egotripi, ki naj jih mi vsi poslušamo, mainstream mediji pa nam jih servirajo kot interpretacije resnične volje vseh nas.
Ti tropi verbalnih delikventov zato zganjajo zgolj svoj šov, za katerega nihče ni prosil in nima nobenega posebnega cilja, razen da se najprej zadosti njihovi nečimrnosti in potem utrdi njihova pozicija mesijanskega profetstva, brez katerega naj bi narod ali politika ne mogla. Po mentalni strukturi so podobni kvartopirskim kibicem, po učinku pa Sizifu.
Levičarje naj neha skrbeti, kdo bo s kom delal vlado, politiki so dobili mandat in bodo naredili, kar je ustrezno, stabilno in kar se od njih pričakuje. Ne glede na to koliko kruli Repe, vedite, da Šarec, Cerar in Židan svojih strategij ne bodo spreminjali. Ne glede na to koliko pozivov usmerijo iz Zbora za republiko, resnica je, in o tem se ni treba slepiti, da bosta Janša in Tonin našla svojo strategijo.
Prvič, ko mi bo nekdo na ulici citiral mnenje teh sralcev ali pa se poslanec ali član vlade skliceval nanje, bom spremenil svoje mnenje, dotlej pa trdim, da gre zgolj za retardirano javno dretje histeričnih posameznikov, ki menijo, da so nepogrešljivi duhovni voditelji države.
Ima pa ta tropovski nagon podpisovanja pisem kobajagi intelektualcev vsaj eno funkcijo, za katero menim, da je koristna. Ljudje tipa Štrajn in Vezjak so brez tega popolne ničle in vsaj za tistih nekaj minut, ko se njihovi pozivi pojavijo v mainstream medijih, lahko živijo z mislijo, da so resnično veliki, pomembni in nepogrešljivi. Če seveda ne upoštevamo dejstva, da so pešpoti po raznih magistratih koristne, saj vsaj razgibajo tiste, ki začenjajo smrdeti po zemlji.