Milorad Dodik, vodja bosanskih Srbov, kot kaže, ne bo šel v zapor, čeprav ga je bosansko-hercegovsko sodišče zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika BIH pravnomočno obsodilo na eno leto zapora in šest let prepovedi opravljanja političnih funkcij. Centralna volilna komisija BiH mu je tudi soglasno odvzela mandat, proti čemur pa se lahko še pritoži. Razpisal bo referendum? Dodik bo plačal kazen namesto zapora? Podpirajo ga srbski predsednik Vučić, ruski predsednik Putin, madžarski predsednik Orban … Vučić je izjavil, da gre za napad na Srbe …

Iva Sanaderja, predsednika hrvaške vlade med letoma 2003 in 2009 in prvega moža še vedno vladajoče stranke HDZ, pa so zaprli. In takrat smo hvalili hrvaško sodstvo in politiko, da se obtožbam Sanaderja niso »izognili«. Po devetih letih in pol pripora in zapora so ga predčasno izpustili, obsojen pa je bil na 18 let. Obsojen je bil, ker je z javnimi sredstvi polnil črni fond HDZ in menda prejemal večmilijonske podkupnine, tudi od madžarske naftne družbe MOL.

Tudi srbski predsednik Vučić je tarča kritik zaradi morebitne korupcije, predvsem pa vpliva na medije, sodstvo, na vse … Najbolj je odmevala t. i. afera Krušik, ko naj bi šlo za orožarsko korupcijo, v katero naj bi bil vpleten njegov oče in kakšen član njegove vlade. Podjetniki na primer trdijo, da težko posluješ, če nisi Vučićev. Čeprav je bilo veliko preiskav, proti Vučiću ni bil sprožen niti en sodni postopek.

Avstrijski kancler Sebastian Kurz je bil obtožen zaradi domnevne korupcije in je leta 2021 odstopil, za krivo pričevanje v parlamentu so ga letos oprostili, ni pa še zaključena preiskava domnevnega financiranja anket in medijskega poročanja s proračunskim denarjem.

Primož Lavre

Viktorju Orbanu, madžarskemu premierju, opozicija in nasprotniki očitajo sistemsko korupcijo, tudi uporabo evropskih sredstev za krepitev svoje moči, a do sodišča nič ne pride, ker naj bi imel prevelik vpliv na medije in sodstvo.

Med sosednjimi državami je najbolj odmevala »dejavnost« italijanskega premiera Silvija Berlusconija (1994 in potem še večkrat do leta 2011), ki so ga pogosto obtoževali davčne utaje, podkupovanja sodnikov, spolnih zlorab, povezovanja z mafijo, pranja denarja. Veliko primerov je bilo zavrnjenih, zastaranih, mislim, da je bil ob vseh obtožbah obsojen na eno leto hišnega pripora in da dve leti ni smel opravljati političnih funkcij.

Za Janšo se je redko verjelo, da je »po pravici« obtožen ali obsojen, pogosto je obviselo v zraku: se ga politična konkurenca želi na ta način znebiti? Za zaupanje sodstvu so potrebni trdni dokazi.

Zdajšnji izraelski premier Benjamin Netanjahu je obtožen goljufij, podkupovanja, zlorabe položaja … in sodna obravnava še poteka. Mednarodno kazensko sodišče ga je obtožilo vojnih zločinov v Gazi. Vrhovni tožilec sodišča je že pred dobrim letom izdal nalog za aretacijo Netanjahuja in tudi za vodje Hamasa. A nič …

Vladimirja Putina, ruskega predsednika, opozicija in nasprotniki obtožujejo korupcije, zlorabe oblasti, povezanosti z organiziranim kriminalom, a ni bil nikoli obtožen, kaj šele obsojen.

Najbolj razvpit obtoženec je ameriški predsednik Donald Trump, ki je bil in je še pogosto vpleten v razne pravne postopke. Očitali so mu in mu še ponarejanje poslovnih zapisov, za kar je bil tudi obtožen, a kazen je preložena na čas po volitvah oz. po mandatu. Postopek, ker naj bi se leta 2020 vmešaval v volitve, je opuščen, ker se predsednika pač ne preganja; v nekaterih postopkih so našli nepravilnosti in jih ovrgli, obtožen je bil za spolno zlorabo, za obrekovanje, za goljufijo pri vrednotenju premoženja. Če je bil tudi obsojen, je bila kazen denarna in je plačal sto in sto milijonov dolarjev …

Še več je politikov v Južni Ameriki, Aziji, Afriki, ki so jih obtožili in tudi obsodili, koga tudi po krivem, iz političnih razlogov, da se znebijo tekmecev; ena takšnih obsodb naj bi bila v Turčiji, ko so zaprli istanbulskega župana Imamogluja, največjega konkurenta turškega predsednika Erdogana. Marca letos je bil aretiran, ker naj bi užalil tožilca, ki vodi preiskave proti njemu, češ da je koruptiven.

Srečko Prijatelj (SNS) je bil najbrž prvi slovenski poslanec, ki je med mandatom moral v zapor, in sicer je bil leta 2010 za šest let obsojen zaradi nezakonite posesti orožja, izsiljevanja in tudi podkupovanja.

Zoran Janković, ljubljanski župan, se včasih zdi, da je v medijih pogosteje zaradi obtožb kot pa zaradi županovanja (Stožice, primer farmacevtka), da bi bil kdaj pravnomočno obsojen, ni mogoče zaslediti.

Janez Janša (SDS) je politik, ki je pogosto na sodišču, kdaj tudi v zaporu. Prvič je bil, ko naj bi v prejšnji državi posedoval tajni vojaški dokument, iz zapora pa je prišel kot junak slovenske pomladi. Zaradi afere Patria je bil leta 2013 obsojen in je bil 145 dni v zaporu, sodbo pa so pozneje razveljavili. Tudi v zadevi Trenta, ko naj bi prepoceni kupil ali prodal posest, je bil oproščen, kdaj pa je bil obsojen tudi zaradi »dolgega in grobega jezika«.

Za Janšo se je redko verjelo, da je »po pravici« obtožen ali obsojen, pogosto je obviselo v zraku: se ga politična konkurenca želi na ta način znebiti? Za zaupanje sodstvu so potrebni trdni dokazi.

Vsi drugi slovenski politiki, ki so morda »kradli, goljufali …«, so to delali ali delajo mnogo bolj spretno.