Ni pa umetnost surogat politike, kot se danes gledališče z enosmernimi bobnečimi tiradami pogosto spreminja v preprosto socialno kritiko, moralistična sporočila in politične plakate, če se naslonimo na esej Draga Jančarja Zakaj pisati v istoimenski zbirki. V njem pripoveduje o razločevanju med angažirano umetnostjo in agitacijo.

Predsednici Nataši Pirc Musar se je že na prvi prav resni preizkušnji zataknilo. Ni se sicer še spotaknila, so pa njeni koraki že zelo previdni, skorja obotavljivi. S predsedniškim kandidatom Anžetom Logarjem sta v kampanji igrala na proti politične strune, ko smo ju spraševali, kako bosta shajala z državnim zborom. 

Ta s takšno ali drugačno zahtevano večino privoli v kadrovske pobude predsednika ali predsednice. V našem sistemu parlamentarne ustavne demokracije namreč predsednik republike nima političnih in oblastnih pooblastil. Imata jih vlada in parlament.

Ne sme prevladati logika koalicijsko-opozicijske kombinatorike, temveč merilo profesionalnosti oziroma strokovnosti, je razglašal med kampanjo Logar. Pirc Musarjeva podobno: »V državni zbor ne bom predlagala izvoljivih kandidatov, ampak strokovne kandidatke in kandidate.« 

Oba ste se ujela v kritiko političnega realista oziroma pragmatista nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. V ospredje je postavljal izvoljivost kandidatov, govoril, da ne sme narediti nič takega, da bi zaradi njegovega ravnanja prišlo do institucionalnega vakuuma in bi lahko zašli v položaj, ko bi ustavno sodišče ne bilo popolno, ko računsko sodišče ne bi imelo vodstva, da bi ne imeli varuha človekovih pravic itn.

Slednje se že dogaja, že nekaj mesecev smo brez guvernerja, dober teden brez varuha človekovih pravic. V tem letu bo morala predsednica spraviti skozi parlament dva predloga in naslednje leto še tri svoje predloge za imenovanja ustavnih sodnikov oziroma sodnic. 

Ko te dni teče že četrti »kazenski krog« posvetovanj, na svoji koži spoznava, da je njena vloga zelo povezana s strankami in njihovimi poslanci. »Po najboljših močeh si prizadeva ...« in se uči razločevanja med angažiranostjo in spolitizirano agitacijo, med visokimi kriteriji in profanostjo. Politika je umetnost – četudi samo umetnost možnega.