Pred leti je izdal avtobiografsko knjigo Vsakdanje komunikacije, konec lanskega leta pa jo je nadgradil z nadaljevanjem Nevsakdanje komunikacije, ki so njegov poklon rodni Koroški in Korošcem.

V načrtu ima že novo, s katero bo počastil soprogo Martino ali Kiko, kot ji pravijo prijatelji in družina. V obširnem pogovoru je Kolar spregovoril o svoji karieri, o Korošcih in Korošicah, ki jih občuduje, odprl pa se je tudi glede smrti polbrata Danila Slivnika.

Nevsakdanje komunikacije ste napovedovali že leta 2020 ob izidu vaše prejšnje knjige Vsakdanje komunikacije. Ste tedaj že vedeli, kakšna bo nova knjiga?

Imel sem idejo o podobnem projektu, kot je bila prejšnja knjiga, pri kateri se mi je zdelo, da je fotograf Tomo Jeseničnik zelo posrečeno izdelal moj portret, in zato sem imel v mislih, da bi Jeseničnik tudi pri naslednji knjigi ostal avtor naslovnice.

Pri konceptu pa sem seveda želel nadgraditi prejšnjo knjigo z novimi vsebinami. V prejšnji knjigi je bilo veliko poudarka na mojem zasebnem življenju, zdaj pa sem fokus prenesel tudi na nekatere ljudi in vsebine, ki so vezane predvsem na Koroško in zamejsko Koroško.

Robert Balen

V mislih sem imel, da bi s to vsebino potem prodrl v širši slovenski prostor, se pravi knjižnih sejmov, preko digitalizacije in podobnih izdaj, da bi slovenski prostor tudi koroščino dojemal in sprejemal.

Omenili ste koroščino. Imate kdaj občutek, da imajo preostali Slovenci težave s koroškim narečjem?

Niti ne. Imam občutek, da smo Korošci zelo odprti, to dokazujemo preko raznih športnikov, preko raznih kulturnikov, kulturnih in drugih ustanov, ki imajo zelo odprta vrata.

Spominjam se, da so včasih na TV Slovenija izjave koroških športnikov, ki so govorili koroški dialekt, opremili s podnapisi.

Gotovo je ta dialekt nekaj posebnega, še zlasti če gremo med koroške zamejce, vendar nisem opazil, da bi na ta račun prihajalo do kakšnih bistvenih odstopanj.

Vaša knjiga je opisana kot poklon Koroški in njenim ljudem. Je bilo na Koroškem že kaj podobnega?

Na Koroškem smo že dočakali nekaj samostojnih knjižnih izdaj, recimo jaz sem bil eden od sourednikov monografske knjige Mežiška dolina, monografske knjige Slovenj Gradec in Mislinjska dolina ter Slovenjegraška knjiga. V Dravsko dolino sicer nisem posegel, ampak tudi tam obstajajo določene publikacije.

Kaj pa je bilo glavno vodilo pri selekciji Korošcev, ki so prišli v knjigo?

To je čisto moj osebni izbor ljudi, ki jih spoštujem, s katerimi že leta živim v tem okolju, od Črne do Mežice, od Prevalj do Mute in Mislinje. To je izbor na podlagi osebnih stikov in velikokrat tudi dolgoletnega prijateljstva.

Ste potem, ko je bila knjiga že izdana in pred vami na mizi, pomislili, da bi lahko vanjo uvrstili še kakega Korošca ali Korošico?

Ja, to lahko kar priznam. Vsaj pri poglavju koroške sodobne umetnosti žal nisem vključil fotografinje Katje Goljat, ki živi in dela v Ljubljani. Pa red. prof. Dušana Kranjca, priznanega pozavnista iz Slovenj Gradca. In pri športnem odsevanju bi vključil odlično odbojkarico Izo Mlakar, ki je začetne korake naredila prav v OK Prevalje.

Po kakšnem merilu pa ste izbrali svoje kolege, ki se ukvarjajo s pisanjem? Z njimi ste verjetno najbolje seznanjeni.

Glejte, odgovor na to vprašanje je zame lahek, ker sem že od začetka sodeloval pri formiranju in izdajanju Odsevov (1966/1978) in Odsevanj (1979 …), revije za leposlovje in kulturo.

Ta bo v naslednjem letu, če bo vse po sreči, dočakala 60-letnico izhajanja. In kadarkoli sem v preteklosti imel uredniške opravke, sem se soočil s poezijo, prozo, esejistiko in drugimi zapisi.

Takratni kontakti so me vezali na določene ljudi, še posebej na pisatelja Leopolda Suhodolčana, mojega ravnatelja v osnovni šoli, pa kasneje še na dr. Franca Sušnika, ki sem ga obiskoval kot ravnatelja študijske knjižnice na Ravnah, v Slovenj Gradcu pa profesorja Toneta Turičnika, s katerim sva konstruktivno in vzajemno sodelovala v Občinski kulturni skupnosti Slovenj Gradec.

Za likovno področje moram omeniti profesorja Karla Pečka, akademskega slikarja in skorajda mojega mentorja. Name je imel velik vpliv in marsikdo iz teh strokovnih krogov še danes rad navrže, da tudi mene spremlja tako imenovani Pečkov sindrom.

Kaj pa je to?

On je bil izjemno vehementen, organizacijsko raznolik, aktiven, ustvarjalen, po svoje ambiciozen in tako sem se tudi jaz navzel nekaj njegovega načina življenja.

Poglejte, ni me sram, ker nimam univerzitetne izobrazbe, sem pa se marsičesa naučil, se izobrazil za posamezna področja in zato nimam prav nobenih kompleksov.

Ko je govor o koroških avtorjih, imam občutek, da so v zadnjih desetletjih bolj kot avtorji iz slovenskega dela Koroške opaženi in izpostavljeni avtorji iz zamejstva, iz avstrijske Koroške. Da imajo ti nekako večjo težo.

Gotovo je tako. Maja Haderlap in Florjan Lipuš zelo štrlita ven s svojim ustvarjanjem, a tudi v našem, slovenskem prostoru imamo avtorje, ki so zelo ustvarjalni in se lahko ponašajo z večjim številom knjig, kot na primer Andrej Makuc in Vinko Ošlak.

Robert Balen

Koroške avtorje je v »knjigi o knjigah« zelo lepo zajela profesorica Helena Markač, ki nam je predstavila celo paleto slovenskih avtorjev oziroma koroških avtorjev, tako da ta ustvarjalnost vsekakor je prisotna, čeprav seveda ni čisto primerljiva z zamejci. A ko gre denimo za mladinsko književnost, tu precej izstopa pisatelj Primož Suhodolčan.

Imam občutek, da je v zavesti Korošcev v Sloveniji avstrijska Koroška vse manj del nekoč skupne pokrajine in da tudi na oni strani meje živijo Slovenci. Starejše generacije so še ohranile to navezanost na sedanje zamejstvo, pri mlajših je, tako se mi zdi, to že skoraj izginilo.

Včasih je bilo veliko več izmenjave tudi v prosveti, veliko je bilo stikov med šolami, spomnim se likovnih kolonij v Vuzenici, spomnim se med odraslimi zelo priljubljenih pevskih srečanj od Pliberka do Traberka.

Izhajale so kulturne revije, na primer Mladje, imeli smo naveze z mlajšimi avtorji. Zdaj tega skoraj ni več in predvsem pogrešam večjo izmenjavo na področju šolstva.

Danes je praktično najmočnejša izmenjava med avstrijsko in slovensko Koroško trgovinska, ko gredo eni ali drugi k sosedom po nakupih.

So pa še vedno izjeme, med njimi lahko omenim Valentina Omana, ki ima trenutno memorialno razstavo v Slovenj Gradcu. On je že ena dolgotrajna vez med zamejstvom in tukajšnjo Koroško, za kar lepo skrbi naša Koroška galerija likovnih umetnosti. A v književnosti je tega res veliko manj, pogrešam še kakšne nove ideje.

Boj za preživetje in životarjenje v težkih razmerah sta nekako zaznamovala literarno ustvarjanje Korošcev, do neke mere tudi vaše. Nekako razumljivo, saj je bilo življenje v teh krajih za mnoge ustvarjalce, na čelu s Prežihom, nekoč precej težje kot danes.

Če govorimo o avtorjih po letu 1991, se mi zdi, da v literaturi res ni toliko prisotna socialna problematika ali družbenopolitične teme, ki bi tesno prežele ustvarjalce, razen mogoče pesnice Anje Zag Golob, ki je zelo aktivna in po svoje prizadeta, pa tudi zelo ustvarjalna.

Medtem ko pri drugih avtorjih, ki so podoživljali gospodarske polome, kakršen se je zgodil s Preventom ali pa še prej z železarstvom ali lesno industrijo, vsi ti gospodarski neuspehi niso toliko izraženi v literaturi. Tu mogoče res pogrešam socialno konotacijo nekaterih koroških ustvarjalcev.

Kot otrok iz revne družine ste na kmetih dobesedno pasli krave, kar je delo, ki ga danes opravljajo električni pastirji. Ste si kot pastir predstavljali, kam vas bo poneslo življenje, kako se bo spremenil svet?

Že v prejšnji knjigi sem se z dobrim občutkom spominjal svojega otroštva, ki je bilo vezano na Zelen Breg, na Holmec in na Podpeco, pa seveda na športne dogodke od Prevalj do Mežice.

Takrat sem tudi že bil literarno usmerjen in to se me je za vedno obdržalo, čeprav sem se izučil za čisto drug poklic. S svojim odnosom do književnosti in s prijatelji gimnazijci (J. Košuta, J. Lebič, P. Kvasnik …) sem pridobil kar precej ambicioznosti in nagibov, da nekaj ustvarim na književnem področju.

V intervjuju za Reporter ste pred dobrimi petimi leti omenili, da bi Vinko Ošlak želel, da se razpišete o pokojnem slikarju in vašem prijatelju Jožetu Tisnikarju. Kako kaže s tem?

To je še vedno nekje v zraku. Vinko Ošlak me nonstop zbada s tem vprašanjem, čeprav moram reči, da sva zdaj celo prišla še na drugo tematiko in da je on nad tem obupal.

Jaz gotovo ne bi posegal v že znane zapise o Tisnikarju, čeprav je bil moj dolgoletni prijatelj, in tako me je Vinko Ošlak nenadoma začel spodbujati, da bi kaj napisal o svojem očetu Rudolfu Slivniku, vrtnarju s Prevalj in tudi očetu Danijela Slivnika.

Oče bi si prav gotovo tudi zaslužil neko zapisano besedo in zato me je skoraj že prijelo, da bi se tega lotil, pa sem razmislek o tem malo odložil. Obenem mi je pred dnevi Vinko Ošlak kar sam ponudil obsežno knjigo z naslovom Konrad, knjigo o njegovem očetu.

Robert Balen

Tako da imam vzorec, kako bi se lahko lotil romana ali biografske izpovedi o svojem očetu Rudolfu Slivniku. Vendar se bom zdaj, ko sem Vinkovo zgodbo prebral in jo analiziral, tudi temu izzivu izognil in odločil sem se, da bom izdal posebno knjižico o moji soprogi Martini Kiki Kolar.

Skupaj živiva že dobrih 50 let, je ljubiteljska fotografinja, je izredno angažirana za ekološke teme in ima nenavaden čut za lepo koroško pokrajino.

Zanimivost glede vaše soproge je, da je bila leta 1990 v slovenski delegaciji, ki je zapustila famozni 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu.

Po nekih naključjih je bila leta 1987 izvoljena v Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije za štiriletno obdobje in je seveda bila nonstop v Beogradu, istočasno pa še v službi v tovarni usnja v Slovenj Gradcu.

To so bili zanjo izjemno naporni časi, pa tudi zelo odgovorni. Jugoslavija se je namreč približevala razpadu in v tistem obdobju sem jo močno podpiral. Tudi jaz sem bil neko obdobje lokalno politično angažiran, večkrat sem bil izvoljen za občinskega svetnika, bil sem tudi podžupan in nekaj časa celo začasni župan MO Slovenj Gradec.

Sami ste bili v politiki nazadnje v DeSUS-u, kjer ste vztrajali praktično do bridkega konca stranke.

Najprej sem bil v LDS, a sem jo razočaran zapustil. Ker sem se starostno približeval tudi upokojitvi, sem prestopil v DeSUS, v katerem sem deloval kar nekaj mandatov in, lahko rečem, vse do konca, dokler se DeSUS ni lani z Dobro državo združil v Stranko generacij.

Kako ste pa doživljali to propadanje DeSUS-a?

Začetek konca DeSUS-a je bil predvsem vezan na predsednika Karla Erjavca, predsednico Aleksandro Pivec in na nekaj poslancev v državnem zboru v mandatu 2018–2022. Ampak kar naenkrat je bilo vse narobe … Ne bi se spuščal v podrobnosti.

Za Pivčevo je bilo očitno usodno, da je šla v koalicijo z Janezom Janšo.

Kot kmetijska ministrica je bila izjemno aktivna, bila je na terenu, na Koroško je prišla nekajkrat, vse obljube o razvoju tega območja je uresničevala, to ji je treba priznati. Njena uspešnost se je tudi vklopila v politiko Janeza Janše in tisto, da je bila ona takrat ministrica, sploh ni bilo slabo.

Ampak seveda v politiki je tako, če si desni, nisi dober za leve, če pa si levi, nisi sprejemljiv za desne. Ta razdvojenost še danes obstaja in tudi pred prihajajočimi volitvami smo v podobni situaciji, kot smo bili takrat po tretji Janševi vladi.

Doma ste iz Mežiške doline, ki pa ste jo že pred davnimi leti zamenjali za Mislinjsko. Prebivalci prve včasih malce zamerljivo ali skoraj zavistno gledajo na drugo, ki ima kot regijsko središče marsikaj, kar v Mežiški dolini pogrešajo.

Deloma je prisotno skozi vsa desetletja, kar pomnim. To sem od nekdaj občutil v stikih z ljudmi iz obeh oziroma treh dolin, ampak ko govorimo o določenem prestižu, se je temu nemogoče izogniti.

Glejte, kakšna je razvitost ustanov v Slovenj Gradcu, ki ima osrednjo bolnišnico, pa sodišče in tožilstvo, pa še kakšno medobčinsko ustanovo.

V Mežiški dolini je bila medtem le študijska knjižnica z gradom in z gimnazijo, ki je bila dolga leta edina na Koroškem. Danes imajo tudi v Slovenj Gradcu gimnazijo, kar je še dvignilo po moje nepotreben prestiž mesta.

Živite na obronkih Pohorja, od koder imate odličen razgled na Uršljo goro. Ta ima v zavesti Korošcev nekakšen mitski status.

Za Korošce je Uršlja gora aktualna iz dneva v dan, malo skozi fotografijo različnih fotografov, od Toma Jeseničnika do Poldeta Oblaka, no, tudi do moje žene Martine Kike Kolar, ki dnevno spremljajo to izjemno goro, ki sta ji spomenik postavila Prežihov Voranc in pa dr. Franc Sušnik.

Dolgo časa ste imeli svojo galerijo, potem ste to opustili. Ali na Koroškem sploh obstaja možnost, da bi se koroški likovni umetniki preživljali samo s svojim ustvarjanjem in ne bi zraven opravljali še dodatnega dela, redne službe? Pokojni Benjamin Kumprej je bil denimo dolgoletni profesor na gimnaziji Ravne na Koroškem.

Prav veliko svobodnih umetnikov na Koroškem ni, mogoče je svetla izjema v Doliču akad. slikarka Jerneja Smolnikar, pa v Slovenj Gradcu akad. slikarka mag. Katja Felle, ki je ves čas razpeta med Slovenijo in Francijo, deloma tudi Nemčijo, pa še akad. slikar Štefan Marflak z Raven na Koroškem.

Poudarim naj, da so tržne razmere na področju likovne kulture izjemno slabe, ne samo na Koroškem, tudi v širšem slovenskem prostoru, zato tem umetnikom ni lahko.

Večina si res išče razne službe, tudi kot pedagogi in kot mentorji v raznih društvih. Moram reči, da razmere v umetnosti v Sloveniji še vedno niso tržno normalizirane in urejene, tako da Koroška tu nikakor ni izjema.

Pa je na Koroškem kaj zbirateljev z dovolj globokimi žepi?

Poznam nekaj zbirateljev, ki jih sicer ne bi rad imenoval, da ne bi bilo kakšnih osebnih zamer. Bili so trije, štirje, ki so finančno zmožni in ki so tudi preko mene v tistih 20 letih mojega poslovanja prišli do kar lepih umetnin ali celo zbirk umetniških del.

Ste navdušenec nad športom, je nogomet še vedno vaš najljubši šport?

Še vedno je na prvem mestu, tudi z dolgoletnim spremljanjem državne reprezentance. S prevaljskimi kolegi se redno udeležujemo reprezentančnih tekem, tudi v tujini.

Robert Balen

Na drugem mestu je že kar slovenjgraški rokomet, ki ga leta in leta spremljam, pa tudi košarka, ki je zadnje čase precej vezana na našega Luko Dončića. Tenis je za naju z ženo rekreativna obsesija, vsak torek ga igrava s kolegi veterani in veterankami v teniškem centru Murko v Slovenj Gradcu.

Kdo je po vašem mnenju največja športna osebnost Koroške?

To je nehvaležno, res nehvaležno vprašanje. Krivico bi delal, če bi koga od teh vrhunskih športnikov izpustil, je pa dejstvo, da so olimpijske medalje pomembno merilo, in tu sta na prvem mestu Tina Maze in Janja Garnbret.

Kaj pa od ekipnih športov?

Tu prednjači omenjeni rokometni klub Slovenj Gradec, ki je leta in leta v prvi slovenski ligi. Nogomet na Koroškem je od tistih davnih prvoligaških časov Korotana in deloma Dravograda zelo nazadoval, pri odbojki je prav tako kriza, saj so že skoraj pozabljeni odlični prvoligaški časi odbojkarskega kluba Fužinar z Raven na Koroškem.

Vi ste pred 30 leti v koroški nogomet pripeljali svojega polbrata Danila Slivnika, ki je takrat postal sponzor Korotana. Ta zgodba je trajala kakšno leto in pol, a kako ste ga sploh prepričali, da je sponzoriral nogomet?

Z Danilom in mojo polsestro Marjetko, ki je imela cvetličarno na Prevaljah, smo se dostikrat zasebno našli in ob takih priložnostih sva, to moram poudariti, z Marjetko poskušala Danila malo orientirati, da bi se poleg svojega zahtevnega založniškega in novinarskega dela zanimal tudi za nogomet.

Ko je slišal za Korotan in za prvo ligo, je bil malo zadržan in negotov, ampak tu lahko povem, da sva ga prepričala, da je skoraj eno leto sponzoriral Korotan in da je takrat spoznal, da se splača biti sponzor prvoligaškemu klubu, saj se je na dresih nogometašev pojavil znak njegove revije Mag.

To je bila ob nedeljah na RTV velika reklama za njegov medij in Danilo je bil kar pri volji za sodelovanje, a ko so se pojavili sponzorski protikandidati, je nazadnje odstopil od sponzoriranja.

Robert Balen

Žal se nato ti novi sponzorski kandidati niso odločili podpreti kluba in nazadnje je Korotan tudi zaradi finančnih težav izstopil iz prve lige, padel dobesedno v peto ligo ali tako imenovano mariborsko podzvezo. Nerad dajem primerjave, ampak nekaj podobnega se zdaj dogaja tudi z nogometnim klubom Domžale.

Nekaterim na Prevaljah in sploh na Koroškem je šlo takrat v nos, da je sponzor Korotana Danilo Slivnik, ki je bil za nekatere malo kontroverzna osebnost, pa še Mag kot medij jih je motil.

Težko bi kaj konkretno navajal, ker jaz osebno nisem bil pri teh razgovorih, sem pa slišal, da se pojavljajo podjetja, ki bi sponzorirala Korotan na podoben način, kot je to počel Mag. A ko naj bi prišlo do realizacije, so se ti podjetniki umaknili. So pa bili bolj leve provenience.

Pred leti še niste bili pripravljeni kaj veliko govoriti o Danilovi smrti. Ste jo do danes že predelali?

Kar precej časa je od tega in čas celi rane. Jaz in vsa naša ožja družina smo bili izjemno presenečeni in prizadeti, kajti Danilo je bil še razmeroma mlad in vsekakor je premlad umrl.

Imel je tudi dva odrasla sinova in ta bi morala biti vsaj en motiv, da se splača v življenju vztrajati in ustvarjati. Ne glede na vse okoliščine, ki so bile za tisti čas dokaj kontroverzne, mislim, da bi on lahko to prenesel. V preteklosti sem že zapisal in še danes mislim tako, da ni bil posebej usposobljen podjetnik, da pa je imel druge sposobnosti, se pravi novinarske, pa tudi esejistične ali publicistične. On bi moral na tem področju vztrajati.

Jaz, polsestra pa še kdo smo ga nagovarjali, da bi še kakšno knjigo ustvaril. Potem se je zgodilo, kar se je zgodilo … Naj bo v tej zvezi dovolj!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter