Slovenski bruto domači proizvod je lani zrasel za pet odstotkov, enako visoka rast je napovedana za letos, iz leta v leto se hitro povečuje izvoz, zmanjšuje se brezposelnost, zelo narašča turizem, zvišujejo se plače … Kaj boljšega bi si sploh lahko še želeli. Pa vendar je vlada Mira Cerarja med institucijami v državi, ki jim ljudje še najmanj zaupajo, po javnomnenjskih raziskavah kar dve tretjini volivcev njeno delo ocenjuje kot neuspešno.
Dejstvo je namreč, da vlada k prej zapisanim dosežkom ni kaj dosti prispevala. Slovenski izvozniki, ki so gonilna sila celotnega razvoja države, so veliko bolj kot od (ne)ukrepanja slovenske vlade odvisni od razmer na zanje najpomembnejših tujih trgih in seveda od lastne sposobnosti za tekmovanje na globalnem prizorišču. Slednje pa je neizprosno, preživijo le najbolj učinkoviti, inovativni, sposobni.
Doma je položaj obraten. V razmerah slovenskega domačijskega gospodarstva za preživetje ni ključno, kako dober si, pač pa kdo so tvoji prijatelji in podporniki v vladi in na od vlade kadriranih državnih firmah. Bolj si vpet v klientelistično koruptivne naveze, bolje posluješ. Javni razpisi so velikokrat prirejeni, torej gre za legalizirano krajo.
Da ne govorimo o poslovnem okolju v Sloveniji, ki je še vedno neprijazno v primerjavi z državami severno, zahodno, deloma tudi vzhodno od nas. Tu bi lahko vlada naredila največ, pa žal ni. Delo je v Sloveniji še vedno izredno obremenjeno z davki in prispevki, bruto plača se po plačilu davkov in prispevkov stopi v neto znesek precej bolj občutno kot v večini drugih razvitih držav.
Predvsem visoko kvalificirani ljudje zato odhajajo v tujino. Pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije poleg tega opozarjajo, da je administrativnih ovir pri poslovanju vedno več in ne manj.
Bolj si vpet v klientelistično koruptivne naveze, bolje posluješ. Javni razpisi so velikokrat prirejeni, torej gre za legalizirano krajo.
Zato pa še naprej ni nobenih ovir za plenjenje v zdravstvu, kjer vlada zoper dolgoletne parazitske naveze ni naredila nič, nasprotno, ščitila jih je. Ovir žal ni niti za skokovito rast števila pacientov, ki na zdravstvene storitve čakajo nedopustno dolgo. Torej ne le da zaposleni za obvezno zdravstveno zavarovanje plačujemo ogromne zneske, v zameno pogosto v razumnem roku sploh ne dobimo storitve, ko jo potrebujemo.
Ljudje še naprej gledajo nesramno sprenevedanje ob političnem kadrovanju, katerega osnova je »biti naš«, namesto »biti sposoben«. Cerarjevo blebetanje o etiki in morali je v zvezi s tem res degutantno.
Rezime bi lahko bil, da je bilo tam, kjer ni imela vpliva vlada, relativno dobro, povsod drugje pa so težave.