Slovenija je postala brezupna država. Kljub temu da je bila bančna apokalipsa in da so se paradržavne banke iz sistema udbovskega bančništva znašle v tujih rokah, je dejstvo, da skoraj na celotnem spektru slovenske politike vlada konsenz izplačila institucionalnih podrejencev, napoved novega cikla kriminalnega plenjenja po državi. Skoraj milijarda evrov, ki se bo stekla iz proračuna v roke kriminalnih omrežji, je dovolj, da se pozicije vzpostavijo na novo in stabilizirajo za naslednjo četrtino stoletja. Vsega je torej konec.
Ta konec pa pomeni tudi novo rojstvo popolnoma drugačne družbe. Družbe, v kateri je kriminal v vpregi s paradržavnim sistemom najbolj donosen posel. Začela se je torej še enkrat prvobitna akumulacija kapitala. Ker smo vsi preostali, ki nismo kradli po bankah ali pa nas slovenska politika ne bo izplačala kot vlagatelje izbrisanih podrejencev spet na začetku, ni nobene potrebe, da smo tudi na koncu prehranjevalne verige, tako kot smo se znašli na ničti točki tranzicije.
Za rešitev problema prvobitne akumulacije kapitala se je treba vrniti prav na začetek zgodbe. In to zgodbo z lekcijo iz zgodovine začneta nekdanji načelnik ekonomskega oddelka UDV Niko Kavčič in sodelavec zloglasnega Stasija Adolphe Weitnauer, ki sta s tihotapljenjem cigaret v Italijo napolnila črni fond družbe Colcommerz v Liechtensteinu ter s tem sprožila vzporedni sistem ekonomije in bančništva.
Danes cigarete niti niso tako zanimive, kot je zanimiv posel arbitraže s kokainom. Naj vam navedem primer: cena kokaina bodisi v Neaplju bodisi v Kalabriji se giblje okoli 12 evrov za gram (če kupujete grosistično), kakovost je odlična, saj prispe direktno iz Južne Amerike, to seveda pomeni, da drogo lahko še namešate in dobite odličen količinski izkoristek. V Sloveniji, kjer je precej kokaina slabe kvalitete (preiti mora od Albanije čez Sandžak in BiH, da pride do Slovenije), se cena giblje med 60 in 80 evri za gram. Marža je torej fantastična. Toda kako do nabave in distribucije?
Glede nabave: dovolj je, da se ekipa dvanajstih ljudi, vsak zase, zadolži pri bankah, recimo za 10.000 evrov, vsak enostavno najame potrošno posojilo. S tem je mogoče pri kamori ali 'ndragheti kupiti 10 kilogramov kokaina. To se prepelje v Ljubljano, odproda in vrne kredit. Lepota tega je, da lahko kredit vrnete iz nelegalnega vira denarja, saj nihče ne more zares odkriti, od kod vračate, povedano drugače, z vrnitvijo kredita legalizirate denar iz preprodaje kokaina.
V Sloveniji, kjer je precej kokaina slabe kvalitete (preiti mora od Albanije čez Sandžak in BiH, da pride do Slovenije), se cena giblje med 60 in 80 evri za gram. Marža je torej fantastična.
Tako iz 120.000 evrov naredite denimo 700.000 evrov neto v svojem žepu, to je skorajda šestkratnik vložka. To lahko spet obrnete. Kako z drogo v Slovenijo? Z lahkoto, meje so porozne, nadzora ni, to je skoraj tako idealna priložnost, kot je bila v času Nika Kavčiča. Kje prodate? Brez težav kjerkoli, zaradi korupcije v policiji je prodaja kokaina prosta in varna povsod, predvsem pa v nočnih klubih. Ne pozabite, Ljubljana je mesto kokaina.
Glede varnosti: nikogar ne bo zanimalo, če čez noč z ljubljanskih ulic izgine vam konkurenčna mreža albanskih preprodajalcev narkotikov, to ni nedosegljiv cilj, tudi če niste nagnjeni k ubijanju. Umor lahko naročite v Črni gori za 10.000 do 20.000 evrov, to pa niti ni toliko neto prodanih gramov kokaina.
Spet nekaj potrošnih kreditov pri NLB za financiranje obratnih sredstev (nakup in prodajo kokaina), in umor vrha albanske organizirane združbe kriminala v Sloveniji je povsem dosegljiva možnost. Poleg tega mora biti cena policista, ki gleda stran ali pa vam prodaja informacije, precej nizka. Domnevam, da se jih lahko kupi za kak rabljen bivalni avtomobil.
Kaj potem z denarjem? Ko ga nekajkrat obrnete, lahko vstopite v pravo igro. Ravno tako, kot nas je učil Niko Kavčič, ga spravite v varno zavetje podjetja, ki ga ustanovite ali v Dubaju ali v Savdski Arabiji, od tam ga položite na fiduciarni račun, odprt pri kaki vzhodnoevropski banki. S tem denarjem potem v Liechtensteinu ali Švici, ni važno kje, pomembno je, da gre za državo, ki z odprtimi rokami sprejema kriminalce, vplačate ustanovni kapital in ustanovite podjetje.
To podjetje potem vašemu slovenskemu podjetju posodi denar in vi začnete odkup terjatev. Kaj bi odkupovali? Odkupite lahko upravičenja do podrejenih obveznic, ki so izdane na fiduciarnih računih. Njihovi lastniki bodo zadovoljni, ker ne bo potrebe po razkrivanju identitete, vam pa bo izplačana škoda iz državnega proračuna. Pri tem se potrudite in naredite odkup po dostojnem diskontu. Partija in Zvonovi vam bodo hvaležni.
S tem je rešeno vprašanje vaše primarne akumulacije. Kot rečeno, do omrežja ne morete, tam se napajajo 'ta velike' svinje iz Murgel in Zvonov, lahko pa uporabite recept Nika Kavčiča. Vse, česar ne smete narediti, je deliti denarja in moči s politiko. To bi bilo tudi sicer nesmiselno, ker se jih da zelo hitro in poceni kupiti. Jebiga, slovenska politika, do sem si pripeljala svoje državljane.