Sodnica Maja Kolničar Stanković je avtorja teh vrstic obsodila na drakonsko kazen v zadevi Taufer. Čeprav glavni element njene sodbe nima temelja (Taufer bi moral prizadetost zaradi mojega pisanja dokazati, a predložil ni ene same listine – oziroma predložil je eno, od »predvčerajšnjim«, kjer pa ni niti mojega imena niti besed duševne bolečine, stres ali kaj podobnega), me je obsodila na plačilo 8450 evrov kazni (upoštevaje povračilo sodnih stroškov).
Tolikšne odškodnine se prisojajo izredno redko, praviloma žrtvam prometnih nesreč, zlasti če je bil povzročitelj alkoholiziran. Kot prvi element (postuliranje odškodnine brez temelja) so sporni tudi vsi drugi elementi. O njih bomo pisali v prihodnjih mesecih. A gre za politično motivirano sojenje, katerega namen je iz družbenega prostora izločiti ljudi, ki se upirajo ideologiji rdeče zvezde. Če moraš za članek o resnici plačati tolikšno ceno, boš pač avtomatično utihnil.
A parada zvezde, kot jo je demonstrirala Maja Kolničar Stanković, zadeva eno žrtev, avtorja tega zapisa. Parada rdeče zvezde, ki bo na osrednjem trgu v Ljubljani ob šestindvajsetletnici vojne za Slovenijo, potekala je prav zaradi agresorja s takšno insignijo, zadeva slovenski narod. Glavna zvezda bo Svetlana Makarovič. Njeno patološko vedenje, ki se izraža skozi skrajno sovraštvo, sodi k psihiatru ali eksorcistu.
A Svetlana Makarovič, zvezdnica rdeče zvezde, svoj idol dojema tako kot preostali svet: sprevrženo. Časti namreč nekaj, kar je v jedru vredno obsojanja. Najprej zaradi nasilja, potem zaradi prevare. V letu, ki je hkrati stoletnica oktobrske revolucije, se spominjamo dveh zvezd komunističnega neba. Tita in Stalina. V šolah so nas učili in tudi danes je večinsko mnenje tako, da se je Tito v resnici sprl s Stalinom, in da je bila potem pot SFRJ primer »tretje poti«, dokaz preseganja medblokovskih antagonizmov itd. A v resnici je šlo za eno največjih zgodovinskih prevar, ki jo je izpeljala rdeča zvezda. Šlo je za parado, ki je zadevala ves planet. Takšno uničujočo moč je imela le kuga, a takrat je bil srednji vek.
Svetlana Makarovič, zvezdnica rdeče zvezde, svoj idol dojema tako kot preostali svet: sprevrženo.
Če bi Stalin hotel v letih 1948–1953 zrušiti jugoslovansko obrambo in zavzeti državo, bi mu to uspelo. Sovjetski oblasti je uspelo pokoriti sleherno državo, ko so si to zamislili. Zadnji je bil Afganistan leta 1979. V tem smislu je Stalin tudi zaupal Hruščovu: »Naj samo mignem s prstom.« Prepričanje, da bi lahko Jugoslavijo vojaško pokoril, če bi le hotel, je izrazil tudi pomemben maršal: »Maršal Žukov je potrdil, ob priložnosti obiska v Jugoslaviji leta 1957 – natančneje ob slavnostni večerji v izbranem krogu – da je imel Stalin napravljene vse načrte za napad na Jugoslavijo: napadel bi z oklepnimi enotami. Te bi nastopile, ko bi padalski desanti zasedli centralne planote v Bosni.«
A prav kasnejše ravnanje jugoslovanskih oblasti v mednarodni politiki najbolj potrdi, da je bil spor Moskva–Beograd insceniran za višje potrebe širitve socializma kot svetovnega procesa. Namreč: če bi se FLRJ res razšla s Sovjetsko zvezo, ne bi bilo mogoče, da bi se v vsakem globalnem sporu (izjema je invazija na Češko-Slovaško, ker so se pri tem jugoslovanski komunisti pač počutili ogrožene) postavljala sistematično na stran sovjetskih interesov. Vsi mednarodni konflikti na liniji protagonistov hladne vojne to brez izjeme potrjujejo (izraelsko-arabske vojne, sueška, kubanska kriza).
Zakaj je sovjetska oblast tako ravnala? Tito je bil Stalinov zvesti (najzvestejši) učenec: Moskva mu je zato poverila kompleksno nalogo. V razmerah bipolarnega sveta je bilo potrebno napraviti trojanskega konja, ki bi državam, ki so se osvobajale imperializma, ponudil formulo mednarodne integracije. Ta pa bi bila še vedno pod nadzorom Sovjetske zveze.
To odkrije študij Titovega uradnega biografa Dedijerja, ki je, predstavljajoč kritiko zahodne politike, (nehote) razkril, kakšni so bili dejansko jugoslovanski nameni. Tako: »Nekateri krogi na Zahodu so menili, da je bila Titova zunanja politika v letih 1945–1948 prvenstveno usmerjena k temu, da je poskušala igrati vlogo predhodne izvidnice sovjetske politike, da med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ni razlike, ter da je Tito nekakšen trojanski konj Moskve.«
Tito je bil potreben za vlogo trojanskega konja, ki bi bil pod krinko »tretje poti«, torej antiblokovskega antagonizma, sposoben rekrutirati režime, ki so nastajali ob razpadanju kolonialnih imperijev konec petdesetih in v začetku šestdesetih let. A pro forma je moralo biti na zunaj vse videti kot avtonomna struktura, to je v navideznem sporu z Moskvo. V resnici je tudi nastal tak vtis, ki še danes traja. Rojeni so bili neuvrščeni.
Spor med Titom in SZ je imel za skriti namen eksplozijo velike rdeče zvezde čez ves planet.
Večina neuvrščenih držav je po razpadu kolonialnih imperijev tudi postala socialistična. A tudi sicer je bil Tito še posebno dragocen, ker je rahljal teren v državah, kjer bi SZ težko uspevalo. Uspelo mu je pritegniti veliko prosovjetskih režimov, vsi pa so imeli semena despotizma. Kakšno mobilizacijsko moč imajo neuvrščeni, se je zlasti pokazalo na ključnem srečanju gibanja v Havani leta 1979, kjer so neuvrščeni s SZ in njenimi sateliti pomenili dve tretjini svetovnega prebivalstva.
Zgolj Severna Amerika, Avstralija, Zahodna Evropa in še nekateri so imeli tip demokratične, odprte družbe. Neuvrščeni so tudi propadli natanko tedaj, ko sta se zaradi notranjih protislovij oslabila najpomembnejša centra njihove strukturne osi. S koncem Sovjetske zveze in Jugoslavije leta 1991 niso bili več potrebni. Od tedaj niso imeli nobene vloge več. Danes je groteskno edina evropska članica gibanja Lukašenkova diktatura Belorusija.
Spor med Titom in SZ je torej imel za skriti namen eksplozijo velike rdeče zvezde čez ves planet. Eksplodirala ni, ampak se je sesedla v veliko črno luknjo. V Sloveniji nas še danes krepko vleče vanjo.