Morda pa se nam to že dogaja, nekaj predvolilnega dogajanja je že nakazovalo, da bi ta tema lahko imela potencial mobilizirati dodatne volivce. V tem kontekstu razumemo tudi evropsko pobudo o prepovedi izrazov, kot je »vegi burger«, nedavni umik publikacije Trajnostna oskrba s hrano v Sloveniji in zaplete pri novih prehranskih smernicah.

Če pobudo o prepovedi mesnih izrazov za izdelke rastlinskega izvora gledamo z očmi običajnih ljudi, se nam večini zdi nesmiselna, argumentacija o zaščiti potrošnika pa podcenjujoča in žaljiva, zato se je brez smisla spuščati na to raven. Jasno je, da je pobuda gospodarsko interesno motivirana, kar ni nič presenetljivega.

Bolj zanimivo je pogledati na dogajanje v ideološkem in političnem kontekstu, saj morda napoveduje vzpostavitev nove politične delitve.

Pobuda za prepoved (oz. omejitev) uporabe »mesnih izrazov« za rastlinske izdelke v Evropskem parlamentu je prišla zelo konkretno iz enega političnega bloka, nato pa so jo podprle predvsem kmetijske in konservativnejše skupine.

Prvopodpisana pobudnica je bila francoska evropska poslanka Céline Imart iz Evropske ljudske stranke (ELS). Odbor Evropskega parlamenta za kmetijstvo je predlog sprejel, nato je oktobra 2025 o njem glasoval celoten parlament.

Predlog določa, da bi se izrazi, kot so burger, klobasa, zrezek, file, smeli uporabljati izključno za proizvode živalskega izvora, kar bi pomenilo konec oznak tipa vegi burger ali rastlinska klobasa.

Po pogajanjih med Parlamentom, državami članicami in Komisijo pa so v začetku letošnjega marca sprejeli kompromis, po katerem je nekaj izrazov prepovedanih (npr. zrezek, piščanec, slanina), nekaj pa dovoljenih (med njimi tudi burger, salama).

Kdo je politično in interesno stal za idejo

Pobuda je prišla iz kmetijskega in živinorejskega sektorja, podpirali so jo poslanci, ki poudarjajo zaščito kmetov in tradicionalnih proizvodov, del konservativnih političnih skupin. Argument, ki je služil za fasado, je bil, da potrošniki naj ne bi smeli zamenjati rastlinskih izdelkov z mesom in da je treba zaščititi proizvajalce mesa.

MPA

Nasprotniki pobude so bili organizacije za rastlinsko prehrano, del liberalnih in zelenih poslancev, prehranska industrija alternativnih proteinov, z argumentom, da potrošniki že razumejo izraze kot »vegi burger«, prepoved pa bi ustvarila nepotrebno birokracijo.

Zakaj je ta tema politično zanimiva

Do tod ni vse skupaj nič posebnega, ko pa se vprašamo, zakaj je EU leta 2020 podobno prepoved zavrnila (in zakaj se je tema vrnila) in katere države in politične skupine so bile najbolj za/proti – tukaj pa postane zgodba precej bolj politično zanimiva.

Pri tem glasovanju (8. oktober 2025) so bili slovenski evroposlanci precej jasno razdeljeni po politični liniji levo-desno, podobno kot celoten Evropski parlament. Za omejitev »mesnih izrazov« za rastlinske izdelke so bili predvsem poslanci iz ELS (desnosredinska skupina).

Levosredinski in zeleni slovenski poslanci so glasovali proti. Kaj to politično pomeni? Glasovanje je skoraj popolnoma sledilo ideološki osi: desna sredina za zaščito kmetov in tradicionalnih proizvodov, leva sredina in zeleni za podporo prehranskim inovacijam in trajnostnemu prehodu.

Ker je bilo leta 2020 razmerje moči drugačno, je morala prepoved počakati na »boljše čase«. Da pa sta v tem trenutku oba pola razmeroma enakovredna, se je pokazalo pri končnem kompromisu, ki ga lahko povzamemo v »malo zaščite za kmete in malo fleksibilnosti za industrijo«.

Ali hrana že postaja politična identiteta?

V zadnjih letih se je v tujih medijih in akademskih analizah pojavilo precej razmišljanj o tem, ali bi lahko prehranska usmerjenost (npr. mesojedstvo, vegetarijanstvo, veganstvo) postala nova politična identiteta, podobno kot danes odnos do podnebja, energije ali cepljenja.

Raziskave kažejo, da prehranske izbire pogosto odražajo širše vrednote (okolje, tradicija, odnos do avtoritete), ljudje z različnimi prehranskimi usmeritvami spremljajo različne medije in družbene teme, nastajajo socialni mehurčki okoli hrane.

Študija o prehranski identiteti You are what you eat: A social media study of food identity (Si to, kar ješ: Študija identitete hrane na družbenih omrežjih) je ugotovila, da se »prehranski levičarji« (pogosteje vegetarijanci) bolj zanimajo za okoljske in socialne teme, medtem ko so »prehranski desničarji« bolj povezani s konservativnimi interesi.

Več študij je našlo tudi statistične povezave med prehrano in politično ideologijo – tako vsejedci pogosteje podpirajo konservativne politike, vegetarijanci/vegani pa pogosteje liberalne stranke in politike.

Psihološke razlage desno ideologijo povezujejo z večjo navezanostjo na tradicionalno prehrano in živalske proizvode.

Avtorji raziskave Why the right resist veg(etari)anism: Ideological commitment to consuming animal products (Zakaj desnica nasprotuje veg(etarij)anstvu: ideološka zavezanost uživanju živalskih proizvodov) ugotavljajo, da to velja tudi za drugo hrano živalskega izvora, torej za mlečne izdelke, jajca, ribe.

Opozarjajo na delovanje dveh ključnih psiholoških mehanizmov: prvi je prepričanje o dominantnosti človeka nad naravo in s tem so živali izvzete iz moralnih načel, ki vladajo v medčloveških odnosih.

Drugi pa je, da veg(etarij)anstvo vidijo kot grožnjo ustaljeni hierarhiji in tradicionalnim družbenim normam, kulturni in družinski tradiciji ter iz tega izhajajoči prehranski tradiciji – nekakšni prehranski hierarhiji, v kateri ima meso osrednjo vlogo na krožniku, simbolizira moč in bogastvo, prestiž, medtem ko ima rastlinska hrana obrobno vlogo in velja za manj vredno.  

Ti rezultati kažejo, da uživanje živalskih proizvodov in odpor do rastlinskih alternativ oblikujejo ideološki pogledi na svet, ki temeljijo na skupinski prevladi in kulturnem tradicionalizmu. Prizadevanja za zmanjšanje uživanja živalskih proizvodov se bodo zato morala osredotočiti na te temeljne ideološke narative.

Zakaj se prehrana politizira?

Mediji in raziskovalci običajno navajajo tri glavne razloge. Rastlinska prehrana je postala del podnebne problematike. Ko je nekaj povezano s podnebjem, postane politično.

Jure Klobčar

Drugi razlog so že omenjene moralne vrednote. Tretji razlog je povezan s človeško potrebo po pripadnosti. Analize družbenih omrežij kažejo, da se politične delitve širijo tudi na nepolitične navade, ker ljudje posnemajo svojo skupino. Tako hrana postane znak »kdo smo«, ne samo »kaj jemo«.

Ali bo prehrana postala pomemben politični označevalec?

Večina analitikov meni, da (vsaj za zdaj) povezava med prehransko in politično usmerjenostjo sicer obstaja, ne bo pa sama določala politične pripadnosti, da bi nastale »veganske« ali »mesne« stranke kot glavni politični razkol. Realnost tudi ni tako enostavna in prehrana ne sledi vedno politični ideologiji.

Lep primer je iz Danske, kjer celo desnosredinska vlada spodbuja rastlinsko prehrano zaradi gospodarstva in podnebja. S pametno in vključujočo prepričevalno strategijo jim je uspelo pridobiti tako kmete kot prebivalstvo, da so naklonjeno sprejeli nove prehranske smernice, ki so šle v smer rastlinske hrane, in to kljub temu, da je Danska država z enim najvišjih deležev glav živine na prebivalca v Evropi.

Kot razlaga članek v Guardianu, je njihova strategija temeljila na vključevanju in ne izključevanju, torej namesto poudarjanja, da želijo omejevati živinorejo, so poudarjali, da želijo spodbuditi rastlinsko pridelavo, tako da se nobena stran ni počutila prikrajšane ali ogrožene.

Če se vrnemo na razpravo o »vegi burgerjih«, lahko razumemo, da to ni razprava samo o hrani, ampak o modernizaciji, identiteti, vrednotah, odnosu do sprememb. Prehrana bo torej postajala kulturni politični simbol, zato lahko pričakujemo več sporov okoli mesa, laboratorijskega mesa, subvencij, prehranske teme bodo v volilnih kampanjah pomembne. 

Slovenski prehranski levičarji in desničarji

Slovenska prehranska politična slika povsem sledi opisanim splošnim trendom in postaja pomembna tema. Kot glavni pobudnik sprememb se kaže Gibanje Svoboda, vendar se je zaradi prekrivanja z osebno prehransko usmeritvijo premierja doslej to zdelo bolj naključje kot politična usmeritev.

Ko poznamo širšo perspektivo, pa nedavno dogajanje okoli sprejemanja novih prehranskih smernic in umika publikacije Trajnostna oskrba s hrano v Sloveniji razumemo bolj politično in manj osebno motivirano.

Da se nekaj pripravlja na tem področju, je bilo nakazano že z ustanovitvijo strateškega sveta za prehrano kmalu po nastopu te vlade, saj je vanj premier povabil večinoma strokovnjake, naklonjene rastlinski prehrani, in povsem »pozabil« na predstavnike kmetijstva in zdravstva.

Primož Lavre

Poročilo Trajnostna oskrba s hrano prav tako kaže politično ideološko delitev, publikacijo je namreč pripravil ARSO v sodelovanju s Kmetijskim inštitutom Slovenije, zahteva za umik pa prišla z ministrstva za okolje, na podlagi odzivov nevladnih organizacij.

Vrh tega pa zdaj predstavljajo sporne nove prehranske smernice, ki res prinašajo velik preobrat, saj je prvič, da ne upoštevajo le zdravja ljudi, ampak tudi drugih živih bitij in okolja, zato je bilo pričakovati, da bodo precej razburile ne le kmetijske, ampak predvsem uradno medicinsko stroko in splošno javnost. 

Znanost ni neodvisna od politike

Se pa po tej delitvi pokaže še nekaj pomembnega: v njej se srečata politika in znanost in njun odnos postaja problematičen, ko se začne neko področje politično polarizirati. Prav razprava o novih prehranskih smernicah je skoraj učbeniški primer, kako se znanost, politika in ideologija prepletajo.

Še bolj zapleteno je, ker hkrati vključujejo okoljske, etične in trajnostne cilje, ne samo zdravja ljudi. Znanost lahko pove, kaj je zdravo – ne more pa sama odločiti, koliko naj damo prednost okolju, tradiciji ali ekonomiji.

Zato bo politika težko še naprej ohranjala vsaj videz, da je znanost neodvisna od nje oziroma od ideologije. Ne nazadnje je premier v intervjuju na Pop TV sam priznal, da se je vmešal v znanost, ko je menda uradno odobril, da v znanstveni reviji MDPI Foods objavijo dva članka o novih prehranskih smernicah, kot da so že sprejete, čeprav niso bile formalno potrjene.

Volilni potencial za prihodnost

Omenjene prehranske teme so se sicer dogajale v predvolilnem času, vendar je vtis, da nobena stran ni prav dobro vedela, kako bi z njimi nagovorila volivce. Sicer pa, tudi če bi jih, je tokrat vse drugo zasenčila afera s prisluhi.

Posamične predvolilne aktivnosti na to temo, kot so na primer živalska trupla, obešena na plakate, ali demokratski burgerji in food truck, očitno niso imeli vpliva na volilni rezultat.

Evropski parlament

Morda pa bo v prihodnosti to potencial, ki bi lahko aktiviral volilno telo, predvsem mlajše volivce z levega pola, ki jih stare delitve levo-desno, obremenjene z zgodovino, ne morejo več nagovoriti. Nimamo še raziskano, kolikšen je potencial teh volivcev. Tisti, ki gledamo na dogajanje iz centra Ljubljane, se nam zdi, da ogromen, najbrž pa je vtis iz kakšnega drugega kraja povsem drugačen.

Prehranske smernice niso nevtralne, ker vplivajo na kmetijsko politiko, prehransko industrijo, javne zavode (šole, bolnišnice itd.). Še do nedavnega so bile smernice vendarle enotne, ali jih bo v prihodnosti več in se bo vsaka štiri leta zamenjala prehranska doktrina?

In bomo občutili konkretne vplive v vsakdanjem življenju, da bodo na primer »ideološko neprimerna« živila dražja ali manj dostopna ali da bodo jedilniki v šolah in vrtcih pod levimi vladami drugačni kot pod desnimi? Če bo tako, bodo bolj verjetno te teme postale bolj odločilne tudi v predvolilnih kampanjah.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.