»Tudi Golega otoka ne bo več, najbrž je že vse zasedeno z vilami teh naših gospodov, ki so zdaj na oblasti. Jaz upam, da nikoli več ne bo tako, da bi ti nekdo vzel možnost govora. Seveda mora biti neka omejitev, da ne govoriš javno, da je nekdo pujs, lažnivec, da je kradel. Saj je tudi v obnašanju in oblačenju ali v čemerkoli neka meja.
Povsem drugače pa je, če ti nekdo krati pravico izražanja s tem, da je to zakon. Potem lahko reče, da sem vam tudi jaz zdaj v tem intervjuju rekla že toliko stvari, da bi lahko napolnili dva zapora. To je nemogoče! Ne more biti tako! Človek mora biti svoboden, sploh v tem času. Poglejte, kakšne grozne stvari se dogajajo po svetu.
Da ne bi bil človek svoboden in da ne bi mogel povedati tistega, kar ga tišči in kar se mu zdi krivično, je nezaslišano. Ampak vse to pelje k eni stvari. Tako kot včasih, ko so gospodje tistega, ki je rekel, da je Zemlja okrogla, preprosto sežgali. Zakaj? Da ne bi imeli ljudje preveč znanja. Da so lahko oni vladali. Zdaj bo isto, če si bodo vzeli to pravico in določali, kaj je sovražni govor.
Tega, kaj je sovražni govor, se ne da omejiti. Lahko rečem »dober dan«, pa bo nekdo rekel, kako si me narobe gledala, ko si rekla »dober dan«, kazen boš plačala. Pri tem ni meje. Komaj smo si priborili pravico, da lahko kaj rečemo. Samo to imamo. A kaj pomaga, če kaj rečemo? Na žalost ne.«
Na novinarsko vprašanje, kaj lahko človek potemtakem naredi? Če se ne aktivira in je apatičen, to ni rešitev. Če pove svoje mnenje, ni učinka. Kaj je po vašem mnenju rešitev, pa Belakova odgovarja:
»Predvsem je treba misliti in povedati to, kar misliš. Delati pošteno in dobro, pomagati, kolikor se d drugemu človeku v stiski. Vi se borite za svoj obstoj, mi imamo vsaj pokojnine, ki smo jih prigarali. Seveda smo jih polovico solidarno dali stran za tiste, ki so zabušavali. Saj nismo vsi enaki. Nekdo je hodil v šolo skoraj 16 let in govori pet jezikov, drugi je zabušaval in ima nedokončano osnovno šolo. Neka meja mora biti. Če je nekdo vlagal vase ali so vanj vlagali starši, mora biti za to nagrajen. Ampak jesti mora vsak. In vsak ima pravico povedati svoje mnenje.
Pa ti begunci zdaj. Nekateri so revčki, kaj pa ostali, ki niso? Kaj pa moj sosed, tam gori na vrhu, ki ima 250 evrov in ne more preživeti? Če bomo pošteni drug do drugega, lahko marsikaj naredimo. Jaz vem, da so nekatere stvari težko rešljive, ampak ni hudič, da jih ne moremo rešiti. Zdaj bi jih morali že zdavnaj rešiti. Ampak ti ljudje, ki jih niso rešili, nam spet vladajo. Pet ali šest ljudi, ki smo jih dali stran, nam spet vlada, s še boljšimi nazivi.
Kako je mogoče, da je ena gospa Bratušek notri, pa en Erjavec, en Cerar? Kako je mogoče, da imajo ti ljudje še vedno tako dobre položaje? Kako? Zakaj? Kdo jih je izvolil? Sistem imamo tako naštiman, da ne moremo ničesar narediti. Vse to je treba spremeniti. Ampak kdaj? Jaz tega ne bom dočakala. Upam, da boste vi, ki ste mladi. To je dolg proces. Nič vam ne zavidam, vašim otrokom pa še manj.«
INTERVJU Z LJERKO BELAK V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
