V postboljševiški družbi so vsake volitve prostor za krajšanje razdalje, ki nas loči od človeške in politične normalnosti. Strezniti bi nas morala misel, da imamo Slovenci tu zgodovinski zaostanek. Vsi so pred nami, razen mogoče Romunije. Kaj se potem čudite …? V laži in zločinu dolgo ne bomo več mogli živeti. Ali bomo, kot Francozi, 150 let po jakobinski hybris doživeli še mi sramotni Vichy? Ali pa to, da nas bo napadla kaka nova mednarodna politična sekta?

Ali nismo rekli, da so vsake volitve prostor upanja? Ali je prostor, ki se je odprl 11. novembra in se bo zaprl 2. decembra, tudi prostor upanja? Koliko glasov pa je dobil dr. Milan Zver? Ali je bil prvi ali je bil drugi? Ni bil ne prvi ne drugi. In vendar je govoril besede, za katerimi smo slišali tudi tiste, ki jih ni govoril, a smo čutili, da so v njem in da dajejo upanje: da je čas, da odpremo vrata zgodovine, stopimo v prostor resničnosti in postanemo končno narod, ki bo znal varovati sebe in podpirati svet. A ni bil ne prvi ne drugi. Premalo je bilo ljudi, ki bi razumeli besede, ki jih je govoril in besede, ki so bile v njem.

Drugi je bil Türk – dr. Danilo Türk. Ustavlja se mi pero, a vseeno. Kaj se temu gospodu dogaja? Stavki, ki prihajajo iz njegove kovnice, so vsi tako gladki in pravilni, da si ob vsakem pravimo: tako ne govori resničen človek. S tem nočem reči, da so nesmiselni, a niso taki, da bi človek katerega pobral in vzel s seboj. Žalostno! Včasih pa iz njega stopi še neki človek in pove kaj takega, da tega tu raje ne bi ponavljal.

Največ glasov je dobil Pahor – Borut Pahor. Protežiranec množic, predestinirani zmagovalec drugega kroga. Toda iz tabora nekdanjih boljševikov tudi najbolj nevaren človek za integralno restavracijo demokratične Slovenije. Prav zato, ker tako obilno razodeva stvari, ki jih po navadi hvalimo pri ljudeh. Pahor bi si v petletnem predsedovanju – tolikim kelnaricam bi pomagal pomiti posodo – pridobil veliko priljubljenost. Potem bi ustanovil veliko stranko (ne recite, da je nedovoljeno predvidevati take reči), spravil sprte Slovence in na boljševiških premisah dosegel mir po državljanski vojni. Seveda bi potem vsi vpili, da je bil »trojanski konj«, a kaj bi to pomagalo.

A sedaj se ne da ničesar narediti. Zdaj moramo vsi – gotovo veste, kaj pomeni beseda vsi – glasovati zanj, če hočemo, da bo novi predsednik Slovenije pomagal sedanji vladi, da Slovenija ne postane ubožnica Evrope. Teh naslednjih pet let navsezadnje tudi mi ne bomo tiho.