Tovariš Bavcon, zaprite se v mišjo kletko, ključe pa vrzite stran!

Naj razčistimo takoj na začetku. Daleč od tega, da bi Bavconu oporekal, da izraža kakršnokoli mnenje o kakršnikoli zadevi v Sloveniji, saj se njemu ne bo zgodilo nič slabega, kot se je tistim profesorjem v začetku 70. let prejšnjega stoletja, ki niso bili dovolj socialistično usmerjeni. In pod teze, ki so bile podlaga za obračun ter napisane in objavljene v partijskem glasilu Komunist 6. aprila 1973, je bil prvopodpisani prav Ljubo Bavcon. Saj se še spomnite tovariš Bavcon ali pa vam morebiti že vse krajši spomin preprečuje, da bi vam misel segla dlje od jutranjega zajtrka? Ampak lepo po vrsti.

Bavcon je v včerajšnjem zapisu v Dnevnikovem Objektivu z naslovom Vprašanje slovenski vladi, državnemu zboru in javnosti dobesedno pozval zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, naj utišata „fanatične privržence“ v zadevi Janša oziroma v zadevi Patria, ki je do zdaj imela delni rezultat, da je predsednik SDS v zaporu. Od začetka maja po novem tudi častnega občana Ljubljane (najbrž z zastonj Urbano, kot jo ima partizanski starletnik Janez Stanovnik) nič ne skrbi, da utegne zaradi tega dejstva biti pod vprašajem legitimnost volitev, ampak ga moti, ker SDS uporablja za dokazovanje nedolžnosti svojega predsednika pravna sredstva – in je pri tem tudi glasna. Zapiše, da je sodna veja oblasti v demokratični državi, če je res neodvisna, zelo šibka, zato poziva vlado, naj vzpostavi red ter zaščiti sodnike, sodišča in organe za izvrševanje kazenskih sankcij. Pravzaprav piše tako, kot da bi demonstranti, ki protestirajo zaradi političnega procesa proti Janezu Janši, s tanki in mitraljezi napadali sodnike, sodišča in zapore, v resnici pa zelo mirno izražajo svoje nasprotovanje krivični razsodbi. Nato Bavcon še nekaj razpreda o „drugi republiki“, ki je prav tako grožnja, in zaključi, da SDS ruši pravni in ustavni red.

No, to piše človek, ki je pred malo več kot štiridesetimi leti grobo teptal človekove pravice in kršil celo mednarodne konvencije. Teze, ki so jih Ljubo Bavcon in še deseterica oblikovali očitno po naročilu Centralnega komiteja ZKS ter so bile po obračunu s Stanetom Kavčičem namenjene še obračunu z univerzitetnimi profesorji, so kršile avtonomijo univerze, človekove pravice in bile z neposrednem nasprotju z mednarodno konvencijo o prepovedi diskriminacije, ki jo je ratificirala tudi takratna Jugoslavija. Celo več. Bile so celo v nasprotju s tedanjo ustavo in zakoni komunističnega režima. Ampak ovir za poleg Bavcona še Adolfa Bibiča, Milana Osredkarja, Ljuba Pipana, Francija Pivca, Marka Poliča, Barico Požarnik, Leva Premruja, Emila Rojca, Mitja Rotovnika in Gojka Staniča očitno ni bilo.

Najprej so zapisali, da je temeljna teoretična misel visokega šolstva marksizem, ki še vedno nima ustrezne veljave, tudi zato, ker je „bil v preteklosti odločno prešibak spopad delavcev v visokem šolstvu s pojavi liberalizma, tehnokratizma ter idejnega pluralizma v pedagoških in širše družbenih odnosih“. Enajsterica posvečenih s strani CK ZKS se v nadaljevanju tez zgrozi, da je bilo zaradi moralnopolitične onesnaženosti iz fakultet izločeno premalo ljudi: „Ugotavljamo, da je bilo do zdaj izjemno majhno število delavcev izločeno (…) zaradi protisocialistične usmerjenosti. Predlagamo, da bi poleg rednega reelekcijskega postopka bilo ob določenih pogojih mogoče neustrezne delavce odpoklicati“.

Pisci tez so zato sodili, da ne „morejo učiti tisti posamezniki, ki so nosilci sistematičnega protiustavnega in samoupravnemu socializmu sovražnega delovanja.“ Po njihovo je treba še posebej paziti na predstojnike, ki morajo biti „najbolj moralno-politično ustrezni delavci“.

Ja, tovariš Bavcon, dlako menjate, nravi pa ne. Ampak tokrat ne mislim nič slabega o volku, o človeku pač.