Za nami sta praznika nacionalnega in socialnega osvobajanja, kot bi dejal predsednik republike Borut Pahor. Bolj kot se zaostruje kriza, ki je vlada Alenke Bratušek ni sposobna zagrabiti za roge, kar nas lahko pelje v izgubo ekonomske suverenosti, več je nostalgičnih spominov na stare čase, ko »nam nihče ni gospodaril«.

Na eni strani farsično obujanje gesel iz časov, ko je enopartijska oblast kradla kapital, na drugi streznitveno znižanje bonitetne ocene (ko se naša obveznica znajde med »smetmi«) in zadolževanje po visokih obrestnih merah. Več kot je enobejevskega trkanja po prsih, obsojanja izdajalcev iz časov državljanske vojne in iskanja zunanjega sovražnika v Bruslju, na Wall Streetu, pri Merklovi in Mussomeliju, pogostejše je rotenje nove oblasti, da mora politika stopiti skupaj.

Navsezadnje tudi spoznanj, da je vendarle ob vseh rdečih dodatkih treba pri iskanju novih političnih soglasij upoštevati resničnost. »Ste pred tremi meseci verjeli, da bo vlada Alenke Bratušek postala najbolj vestni izpolnjevalec programa SDS 10 + 100?« se sprašuje nekdanji član kabineta ministra Janeza Šušteršiča, Tomaž Štih, prepričan, da gospodarske razmere vendarle pospešujejo sprejemanje vzorcev razvitega Zahoda.  

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O SPOZNANJU BRATUŠKOVE, DA SE ZDAJ RES MUDI; O IZDAJALCIH IN HEROJIH; O PREHODU IZ SAMOUPRAVNEGA V DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM; O PREPAKIRANEM NACIONALNEM INTERESU IN JUGOSLOVANSKIH ZASTAVAH OB SLOVENSKIH PRAZNIKIH.