Pogovarjava se dan pred »vsesplošno slovensko vstajo naroda«. V svojih zapisih na blogu Libertarec ste zelo kritični do protestov po Sloveniji. Ali niste mnenja predsednika vaše stranke Gregorja Viranta in vaše poslanske skupine, da so protesti upravičeni?

Kot klasični liberalec ne razmišljam o upravičenosti protestov, ker imajo ljudje neodtujljivo pravico protestirati, o svojih razlogih pa lahko sodijo le oni. Če je vprašanje, ali tudi mene kaj dovolj jezi, da bi se odpravil na ulico – me. Besen sem, ker nikamor ne pridemo s prodajo državnih deležev v podjetjih oziroma umikom politike iz gospodarstva. Besen sem, ker smo sprejeli pokojninsko reformo s tako kratkimi učinki in polno kompromisov. Besen sem, ker je reforma dela pisana na kožo sindikatom in ker se ne misli dovolj na gospodarstvo. Besen sem na to, da nismo sprejeli fiskalnega pravila, za katerega smo bili na začetku vsi. In besen sem, ker še vedno nismo uredili področja referendumov, da bi s tem omejili kulturo izsiljevanja z njimi. Gotovo je še kakšen razlog za jezo, ampak vprašanje je, ali so ti razlogi res tisto, kar moti večino protestnikov.

Večinoma so protesti uperjeni proti zdajšnji vladi, v nekaterih krajih, zlasti v Mariboru, tudi proti lokalnim oblastem. So res spontani in nepolitični ali se v resnici za njimi skriva kakšna politična opcija?

Na začetku je bila prisotna spontanost, a politika je proteste zelo hitro instrumentalizirala. Protesti v Ljubljani proti Zoranu Jankoviću so nedvoumno pokazali, da gre za boj ene politične opcije proti drugi: tiste, ki ni na oblasti, proti tisti, ki je na oblasti. V Ljubljani je bilo na prvem protestu proti Zoranu Jankoviću šest ljudi, na drugem dvajset, morda trideset, Zoran Janković pa je med protesti, ki naj bi bili uperjeni proti vsem enako, ljudem delil plišaste igračke in prižgal novoletne lučke.

V Mariboru je bilo na začetku drugače, tam je bil prisoten močan lokalni interes. Vendar so se tudi tam s pomočjo svojih študentov na čelo protestnikov pririnili znani stari obrazi. Tako da so se protesti v nekem smislu že preobrazili v zametek nekakšne slovenske Sirize, pričakovan pojav sredi gospodarske krize, v kateri smo. Deloma so k temu pripomogli mediji, kot je Dnevnik, ki med protestniki kažejo in promovirajo le tiste, ki so jim ideološko blizu. Vse druge pa namerno zrinjajo na margino. Ne bi me presenetilo, če bi nova Siriza v nekem trenutku dobila predsednika, ki bi mu bilo ime Danilo.

Ali je prav, da je Franc Kangler odletel s protesti, Boris Popovič in Zoran Janković pa ne? Ali je sploh prav, da se politike odstavlja tako?

Franc Kangler ni odletel s protesti, ampak je odstopil. To je bila njegova osebna odločitev. To kaže tudi na razliko v dojemanju politike med Francem Kanglerjem ter Borisom Popovičem in Zoranom Jankovićem. Kakorkoli se to komu zdi sporno, tako pač je. Dejstvo je, da je odšel, onadva pa nista. Kar zadeva odstavljanje politikov s protesti, pa se mi to zdi v državi, kjer zelo dobro deluje demokracija, kjer skoraj nimamo zapletov pri volitvah, kjer imamo tradicijo menjave oblasti, slab signal. Skupno vrednoto, ki smo jo doslej imeli, volitve, ki vsaki opciji dajejo priložnosti poskusiti s svojimi cilji prepričati ljudi, skuša zdaj neka skupina potisniti v senco druge vrednote, to je ulice. To ne more biti dobro.

V TISKANI IZDAJI VEČ O PODOBNOSTI SLOVENSKE VSTAJE S SRBSKIMI MITINGI RESNICE; O NASPROTUJOČIH SI ZAHTEVAH PROTESTNIKOV; ALI LAHKO PAHOR S SVOJO AVTORITETO PREPRIČA SD, DA PODPRE REFORME; O POPULIZMU ZORANA JANKOVIĆA.