Slabo banko potrebujemo ravno zato, da sanira državne banke, ki jih že 23 let upravljajo politkomisarji in skušajo prek njih uresničevati nacionalni in druge ideološke interese oziroma presegati klasično podjetništvo. Naše vzhodne tekmice, ki bank niso obdržale v državni lasti, so lahko večji del sanacije prevalile na pleča zasebnikov in slabih bank, zato nimajo z njimi povezanih dolgov. Naše denarnice se ne strinjajo s tem, da so družbe v rokah politkomisarjev za delavce boljše od zasebnih lastnikov, v resnici je narob .

Glede ideje, da bi državne družbe vodili zaposleni in širša skupnost, Štih opozarja, da lahko danes vsakdo ustanovi podjetje in poslovne odločitve sprejema z glasovanjem, denimo Skupnost vračev in šamanov kvalitete življenja in trajnostnega razvoja. Če predlagatelji takšnih idej menijo, da so konkurenčna prednost, lahko ustanovijo podjetje in pometejo s tekmeci. Takšne marsovske zamisli po navadi prihajajo iz javnega sektorja ali iz hermetičnih akademskih okolij, od ljudi, ki niso bili nikoli izpostavljeni upravljanju podjetij in teh stvari niti približno ne razumejo. Da bi banke preoblikovali v javni servis po zgledu šolstva in zdravstva? Po besedah Štiha so prepozni, saj naše banke že delujejo tako. Kadarkoli zavozijo, država enostavno poveča davke in napolni njihove vreče z denarjem. V zvezi z zamislijo o polni zaposlenosti s skrajševanjem delovnega časa: to bi pomenilo siljenje podjetij, naj zaposlijo več ljudi, namesto da rešujemo strukturne probleme, bi se delali, da jih ni. Sicer pa srčnemu kirurgu ne morete skrajšati delovnega časa in preostanek časa operiranje prepustiti na primer socialnemu antropologu, da bo tudi ta zaposlen.

Za radikalnim prerazdeljevanjem po meri demokratičnih socialistov se doseže le to, da se tistim, ki ustvarijo veliko, to več ne izplača, ker jim država vse vzame. Tistim, ki veliko dobijo, pa se tudi ne izplača delati, ker jim država tako ali tako vse da, zaključuje Štih.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.