Slovenski medijski prostor so povsem preplavile ideje, da je treba ukiniti kapitalizem in parlamentarno demokracijo in namesto tega uvesti demokratični socializem. Ideje so lani po dominantnomedijski mašineriji lansirali »vstajniki«, po strmoglavljenju Janševe vlade in vzpostavitvi nove vlade Bratuškove pa jih je pričakovano posvojil Milan Kučan s svojim Forumom 21. Vsakomur je lahko takoj jasno, da gre pri teh protidemokratičnih in ekonomsko popolnoma norih idejah za prevaro, s katero nam perejo možgane in zbujajo »lepe spomine« na katastrofalne totalitarne čase propadlega socialističnega režima, ki se je po skoraj pol stoletja teptanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin končal v bankrotu in državljanskih vojnah na območju nekdanje Jugoslavije.

Probleme povzroča že sam izraz, saj je skovanka demokratični socializem popolni nesmisel. Kot da bi rekli demokratični fašizem, demokratični komunizem, demokratična diktatura ali preprosto demokratični totalitarizem. Vendar je ravno v tem povzetek njihovega protidemokratičnega bistva, ki je razvidno že iz osnovne zahteve »vstajnikov« po odstopu vseh politikov in umiku vseh strank. Ta zahteva je sama po sebi povsem nedemokratična in totalitarna. Zakaj bi odstopil nekdo, ki je izvoljen na demokratičnih volitvah in ni storil nič spornega ali protizakonitega? Mar »vstajnikom« v prid? Kdo pa so oni? Kdo jih je za to pooblastil? Po drugi strani je to razumljivo: simpatizerji demokratičnega socializma in »vstajniki« so jasno in glasno proti kakršnikoli konkurenci, tudi tisti na trgu političnih idej.

Po zgledu propadlega jugoslovanskega režima, kjer so bile stranke, torej politična konkurenca, prepovedane, želijo »vstajniki« in zagovorniki demokratičnega socializma odstraniti vse politične konkurente. Sicer ne bodo sami in edini kot nekoč komunisti v Jugoslaviji, ampak si bodo politični prostor morali deliti z drugimi strankami. Da bi se temu izognili, se »vstajniki« kot nekdaj jugoslovanski komunisti sklicujejo na neko posebno vez z ljudstvom, ki je seveda izmišljena. Če drugače mislečih konkurentov ne moreš premagati, jih moraš pač odstraniti in onemogočiti. Zato so se v slogu nekdanjih komunističnih samodržcev samooklicali za civilno družbo in hkrati za predstavnike »vseh«, ki da ne potrebujejo volitev vsaka štiri leta, ampak so že tukaj in zdaj, ne da bi jih kdorkoli izvolil ali za karkoli pooblastil. Seveda dosmrtno, saj so se po totalitarnem, pardon, demokratično-socialističnem duhu pooblastili kar sami. Podobnosti med ideološkimi idiotizmi partije in vstajnikov niso naključne: nekoč je bila partija, danes so »vstajniki« samooklicana avantgarda, nekoč smo imeli »spontanost« delavskega, danes pa »vstajniškega« gibanja. Kakor je takrat zgolj partija poznala cilj zgodovine, si to danes očitno domišljajo vstajniki.

Pri bentenju »vstajnikov« nad kapitalizmom, ki da je propadel oziroma ga je treba ukiniti, je najbolj simptomatična njihova povezava s Forumom 21 in Milanom Kučanom. Ta vez se je jasno razkrila predvsem na nedavnem posvetovanju Vstaja in politični sistem, še bolj pa naj bi se poglobila sredi maja, kjer jim bo Kučan s svojim forumom držal štango tudi pri razpravi o demokratičnem socializmu. Kakopak, saj gre za njegovo staro idejo iz obdobja pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1989 na kongresu ZKS, ko je želel s partijo preprečiti prihod kapitalizma in parlamentarne demokracije ter se na vsak način ohraniti na oblasti. Kljub temu je ta kombinacija prav groteskna: »vstajniki« so domnevno proti »degeneriranemu« kapitalizmu, »izprijeni« eliti – kapitalistom in njihovim političnim predstavnikom, ki da baje ogrožajo interese ljudstva, v resnici pa se bratijo s Forumom 21, ki uteleša vse slabosti, proti katerim naj bi se »vstajniki« borili.

S pomočjo dominantnih medijev »vstajniki« lansirajo kretenizme o parlamentarni demokraciji, ki je po njihovem dom kaste profesionalnih politikov in zato preživela ureditev. Ob tem nastopajo v podobni vlogi kot Kučan in drugi neizvoljeni predstavniki ljudstva, ki si s pomočjo dominantnih medijev uzurpirajo oblast v Sloveniji in odločajo, kaj je prav in kaj ni. »Vstajniki« se baje zavzemajo za debirokratizacijo, češ da so ravno oni predstavniki ljudstva, vendar brez volitev. S Kučanom tulijo v en rog o strankokraciji, vendar je zanje očitno edini legitimni režim kučanokracija ali kakšna podobna protidemokratična in neparlamentarna vladavina, ki ukinja svobodno izbiro. Ne, oni niso za stranke ne za poklicne politike, saj kot Kučan pomenijo »vse«, ko v resnici ne pomenijo nikogar, razen izbranih klik in ideološko ustreznih interesnih skupin.

Čeprav se pretvarjajo, da se zavzemajo za neko pristnejšo obliko demokracije, se zagovorniki demokratičnega socializma dejansko borijo proti parlamentarni demokraciji in kapitalizmu, ki sta garant politične in ekonomske svobode in varuha temeljnih človekovih pravic in svoboščin, od volilne pravice, pravice svobode govora, gibanja, združevanja do svobodne gospodarske pobude. Vse te in številne druge temeljne človekove pravice so bile v totalitarnem partijskem režimu, nad katerim se navdušujejo zagovorniki demokratičnega socializma, prepovedane. Njihova težnja po vzpostavitvi demokratičnega socializma v resnici pomeni zavzemanje za ukinitev politične in ekonomske svobode in prinaša smrt ljudstvu. »Vstajniki« in simpatizerji demokratičnega socializma nikakor niso zagovorniki ali prijatelji ljudstva, ampak ravno nasprotno. Zato je vse njihove pobude treba zavrniti in jim v imenu ohranitve pravic in svoboščin, ki smo jih pridobili s propadom totalitarne socialistične Jugoslavije, reči: smrt demokratičnemu socializmu, svobodo narodu!