In ne samo to: že nam dajejo direktive, po katerih kriterijih lahko sodimo Bratuškovo in po katerih ne. Že zdaj imamo občutek, da se je vrnila medijska retorika iz let 2009–2011, ko so mediji služili obrambi Katarine Kresal in Gregorja Golobiča ter se zanju borili proti medijski svobodi, to je proti samim sebi, in pravici javnosti do informiranja. Namesto da bi dominantni mediji javnost informirali, da je Bratuškova kot direktorica direktorata za proračun »pridelala« večmilijardno luknjo, molčijo o tem kot grob. Da ne govorimo o sumih spornih dejanj, o katerih je pisal Požareport – o tem kakopak popolni dominantno-medijski mrk in cenzura.

Povrh vsega nas imajo vse za norce, ker vztrajno ponavljajo, da je Bratuškova samostojna, torej sploh ne Kučanova ali Jankovićeva marioneta. Janković to potem skoraj vsak dan demantira in poje hvalnice Bratuškovi, da je samostojna in pogumna! Če bi bila Bratuškova samostojna in pogumna, potem bi Jankovićeve hvale takoj zavrnila in ga vrgla iz PS. Ampak potem ne bi bila Alenka Bratušek, ženska, katere vloga je metanje peska v oči slovenski javnosti. Bratuškova ima dejansko velik potencial, in sicer za politično prevaro, ki jo bodo dominantni mediji prodajali kot nekaj novega in svežega, ko bo utelešala negativne ženske stereotipe, zapakirane v zgodbo o ženskem uspehu.

Po mnenju dominantnih medijev je Bratuškova super že zgolj zato, ker je ženska. Podobno so lani hoteli vsiliti Mašo Kociper, češ da bi bila prva predsednica državnega zbora. Danes propagandistom Bratuškove zadostuje, da je ženska in da je prva premierka. Vse drugo je treba avtomatično izbrisati. Ne sprašujejo se o njenih realnih referencah ali pomanjkljivostih, ampak se pretvarjajo, da se je Bratuškova rodila včeraj. Pri tem ne gre zgolj za direktivo stricev iz ozadja, ampak za globlje razloge: po eni strani za strah novinarjev, da bi bili ožigosani za ženskomrzne, po drugi pa za seksistične fore – nekaterim novinarjem bo Bratuškova pač všeč, kot na primer slepcu, ki je v njej videl Geeno Davis. Številne novinarke se bodo celo poistovetile z Bratuškovo, prepričane, da po njej tudi one vladajo. Gre za žensko sestrstvo (pod)povprečnosti, ki ji zmotno pravijo enakost med spoloma. Seveda, Bratuškova bo enaka moškim kolegom, ko bodo dominantni mediji zanjo avtomatično zahtevali neke posebne pravice in ugodnosti, ne pa istih rigoroznih mehanizmov za presojanje dobrih ali slabih dejanj!

No, da odhlinijo kritičnost in objektivnost, bodo dominantni mediji zdaj večino arzenala, ki so ga imeli za napade na Janšo, uporabili za napade kritikov Bratuškove in njene nove vlade. Kdorkoli jo bo kritiziral ali podvomil o njenih potezah, ga bodo dominantno-medijske hijene raztrgale kot ženskomrzniško svinjo, neandertalca, nazadnjaka in kar je še teh priročnih izrazov. Dober trik, ni kaj. S tem bodo Bratuškovi vnaprej pripravili teren za vse izgovore. Če se ugotovi, da je karkoli narobe ali spornega, bodo hiteli upravičevati: obtožujejo jo le zato, ker je ženska. Smer je še pred glasovanjem o nezaupnici nakazal Möderndorfer ob sumu plagiatorstva pri magistrski nalogi, ko je modroval, češ zdaj bo dobila še kakšnega ljubimca. Bratuškovo sumijo plagiatorstva, ker je ženska, kajne Möderndorfer? Če bo zvišala DDV, jo bodo kritiki napadali zgolj zato, ker je ženska, mar ne? Bratuškovo sumijo tega ali onega, ker je ženska.

 S tem »argumentom« bodo skušali zavrniti vse kritike in nam metati pesek v oči. Takšno prakso so že vzpostavili pri Kresalovi, pri Bratuškovi pa jo bodo izpilili do podrobnosti. Darko Štrajn, Boris Vezjak in Igor Pribac ji bodo zagotovo ponudili svoje storitve, saj so se že tako izurili pri obrambi Katarine Kresal in napadanju vseh tistih, ki so si drznili podvomiti o tej propadli političarki. Morda bo zdaj Štrajn, ko predčasne volitve niso na vidiku in bo s svojo novo stranko lahko še počakal, ustanovil s svojimi somišljeniki odbor za zaščito lika in dela Alenke Bratušek. Feministke, kot je Milica Antič Gaber, jo bodo namesto Kresalove povabile, da potoži o težki usodi marionet v politiki.

Vračajo se časi 2009–2011, ko so se »medijski strokovnjaki« borili proti medijski svobodi z blebetanjem o histerizaciji, paranoizaciji, aferizaciji, hujskanju in tabloidizaciji. Štrajn je nenehno napadal medije, češ da so krivi za nizko politično kulturo, ker so pisali o spornih dejanjih politikov! Za Kresalovo je butnil, da je propadla, ker je preveč sposobna. Jože Vogrinc je kritične medije okrivil za širjenje paranoje in histerije, Boris Vezjak je blodil o paranoičnem žurnalizmu, Igor Pribac pa o histerizaciji javnega mnenja ob odkritju neformalnih mrež mogočnikov iz ozadja. Kučan je »modroval« o medijskem balastu, danes propadli Danilo Türk pa o hujskanju, ustvarjanju histerije in tabloidni dolini šentflorjanski.

S podobno dominantno-medijsko retoriko se danes soočamo tudi pri mandatarski marioneti Bratuškovi. Na vprašanja o spornih dejanjih Bratuškove dobimo od dominantnih medijev in njenih medijskih podpornikov enoglasni in enoumni odgovor: kaj pa sprašujete, to so nepomembna vprašanja, zdaj je huda kriza, stopimo vsi skupaj, zaprimo oči, ušesa in usta v podporo Bratuškovi. Mi pa pravimo – malo morgen! Razkrinkajmo veliko medijsko prevaro Alenko Bratušek in jo pošljimo na smetišče zgodovine delat družbo Katarini Kresal, Gregorju Golobiču in Danilu Türku.