Boter: Kako je Gregor Golobič kadroval v gospodarstvu

Mediji so prejšnji teden že omenili nekaj primerov: Herman Rigelnik iz vodstva državnega zbora na čelo Autocommercea (danes ACH) leta 1994 (ta je bil že pred vstopom v politiko predsednik uprave Gorenja), Marjan Podobnik s položaja podpredsednika vlade na čelo Telekoma leta 2000, Igor Bavčar z mesta ministra za evropske zadeve v vodstvo Istrabenza leta 2002. Pozabili pa so na najbolj znanega Golobičevega »gašparja«, Jožeta Leniča, ki je v devetdesetih letih v državnem zboru kot poslanec LDS izvrševal ukaze Gregorja Golobiča, leta 2000 pa je bil imenovan za predsednika uprave Kada, kjer je bil s presledkom do leta 2003, ko je prevzel Zavarovalnico Triglav. Leta 2005 so ga razrešili, zato se je preselil v svetovalno podjetje Aksum, po nastopu Pahor-Golobičeve vlade pa je leta 2011 prevzel Abanko Vipo, ki je zdaj tik pred stečajem. Nič bolje ne kaže Factor banki v 40-odstotni lasti družbe ACH, ki je Rigelniku po odhodu v pokoj izplačala okoli 390 tisoč evrov odpravnine. Zanimivo bo videti, ali bo slovenska država (slaba banka) poleg državnih NLB, NKBM in Abanke sanirala tudi zasebni Factor banko in Probanko, ki jo obvladujejo »strici iz ozadja«.

Vladajoča koalicija ima v zadnjih mesecih tudi sama opraviti z očitki o političnem kadrovanju v državnih podjetjih. Pred dobrim mesecem je bil za tretjega člana uprave Aerodroma Ljubljana imenovan Iztok Podbregar, nekdanji direktor Sove, še prej šef generalštaba Slovenske vojske, svetovalec predsednika Janeza Drnovška, nazadnje pa predsednik LDS – v gospodarstvu ima torej še manj izkušenj kot Gašpar Gašpar Mišič, ki je bil do vstopa v politiko nepremičninski podjetnik. Sledove Golobičevega kadrovanja lahko odkrijemo tudi v Elektru Ljubljana, kjer je predsednik nadzornega sveta postal Andrej Šušteršič, donedavni generalni sekretar zveze borcev (ne za elektriko, ampak za vrednote NOB), pred leti pa je vodil iniciativni odbor stranke Zares v Kranju. Tudi podjetje vodi Golobičev izbranec Andrej Ribič. Namestnik predsednika uprave Elesa je Aleksander Mervar, ustanovni član Golobičeve stranke Zares, ki zdaj navdihuje Gregorja Viranta. Za Mervarjevega nadzornika v Elesu pa je bil imenovan Igor Maher, nekdanji minister iz kvote Državljanske liste, ki je po petih dneh ministrovanja odstopil zaradi črne gradnje. Tudi predsednik uprave Gen I. Robert Golob velja za kader Gregorja Golobiča, zdaj pa je podpredsednik Pozitivne Slovenije. Takšnih primerov je še veliko več, omenili smo najbolj vidne. Verjetno tudi ni bilo naključje, da je bil v Luki Koper v času Bruna Koreliča »hišni« odvetnik Miha Kozinc, tesni sodelavec Gregorja Golobiča, nekaj časa tudi pravosodni minister v vladi LDS. Pozneje se je tja prisesal Miro Senica, medtem ko je bila njegova življenjska sopotnica Katarina Kresal notranja ministrica in predsednica LDS.

Težko je najti direktorja kakšne gospodarske družbe v državni lasti, ki ne bi bil imenovan brez političnega botra; največkrat sta bila to Milan Kučan in Gregor Golobič, v zadnjih mesecih pa pogosto s prstom kažejo na SD. Podobno je bilo tudi v času Pahorjeve vlade, v času Janševih vlad so kazali na SDS in drugi dve koalicijski stranki. Levica ima največ težav z lastno ideologijo umika politike iz gospodarstva, pri čemer ta podjetja ostajajo v lasti države. Dokler je država lastnik, je njena dolžnost, da skrbi za dobro poslovanje državnih podjetij. Umik države iz podjetij je možen le s privatizacijo, torej prodajo strateškemu partnerju.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.