Začetek mandata vaše druge vlade je bil spodbuden. Dosegli ste dogovor s sindikati, ki je omogočil sprejem vzdržnega proračuna. Kje se je zataknilo, da Slovenija zdaj velja za naslednjo prosilko za mednarodno finančno pomoč? Je bila ključna izsiljena dokapitalizacija državnih bank le z javnim denarjem?  

Tehnično vzeto smo še vedno na začetku mandata. Vendar pa smo prevzeli vlado po treh letih odlaganja nujnih rešitev, rebalans proračuna je bil le eden od nujnih korakov za preživetje. Drugi tak nujen korak je sanacija bančnega sistema in odprava denarnega krča. Ključen problem pri tem koraku je črna luknja v bankah, ki je mednarodnim institucijam bolj poznana kot slovenski javnosti, kajti Banka Slovenije je redno poročala Evropski bančni agenciji, slovenska vlada pa je prvo poročilo dobila šele konec julija.

Vaše omenjanje glasovanja o zaupnici pred nekaj tedni so mnogi razumeli kot željo po umiku. Predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković jo je izrabil za poziv k umiku, »če vidite, da ne zmorete«. Ste zaupnico potisnili globlje v predal?

Možnost vezave zaupnice na sprejem ukrepov, za katere mislim, da so ključni za izhod iz krize ali za spoštovanje koalicijske pogodbe, je obstajala in še vedno obstaja, in to ne glede na komentarje ljudi, ki so med najbolj zaslužnimi za drugi zgodovinski rop slovenskih bank, ali tistih, ki so polni kritike, sami pa si vlade ne upajo prevzeti ali jo ne znajo sestaviti, zato točijo krokodilje solze. Kdor ni zadovoljen s to vlado in sedi v DZ, lahko brez težav zbere deset podpisov in predlaga drugo. Dokler pa si tega ne upa, naj ne pametuje.

V predsedniški kampanji, ki se je tako zgodaj razvnela, slišimo poduke, da predsednik republike nima skoraj nobenih pooblastil, ker so ta pri predsedniku vlade. Kako to moč občutite vi? Tudi kot nemoč?

Vedno ko je treba koga okriviti, se v Sloveniji že dvajset let vsa odgovornost pripisuje vladi in njenemu predsedniku. Ko pa gre za plačo, nedotakljivost, status in privilegije, pa je prvi predsednik države. Seveda pa sta eno legalna moč in odgovornost, ki jo daje ustava in zakon, drugo pa je zakulisna, ilegalna moč, izvirajoča iz kapitalskih, medijskih in represivnih monopolov, ki je v zadnjem času v Sloveniji zaradi prejšnjega predsednika vlade poistovetena s strici iz ozadja. V 90. letih so jim publicisti dali bolj točno ime, in sicer udbomafija. Ta je bila tradicionalno, ker je nekdanji politični šef Udbe postal prvi predsednik države, vezana na to funkcijo. Ta zakulisna moč, ki jo hočejo na vsak način prikriti, a jo je obelodanil eden od njihovih, ko je spregovoril o stricih iz ozadja oziroma o svojem nekdanjem mentorju, je poglavitni problem slovenske družbe in države. Dokler ne bo odpravljen, demokratične institucije ne bodo imele tiste moči, ki jim gre po ustavi, ljudje pa ne potrebnega zaupanja vanje.

Podtalno ozadje nezakonitega vpliva po ravnanju institucij in medijev, ki jih obvladujejo, ustvarja vedno bolj sovražno ozračje do vseh, ki ogrožajo njihovo nezakonito pridobljeno moč in privilegije. Če neki tujec grozi predsedniku levičarske vlade, dobi enajst let zapora. Če oboroženi pomočnik komandirja policijske postaje s službenega računalnika med službenim časom grozi s smrtjo predsedniku pomladne vlade, ga levica v parlamentu vzame v zaščito, sodišče ga vrne na njegovo delovno mesto in ponovno oboroži; neki drug sodnik v povezavi s to isto politiko pa kazenski primer namerno zastara. Ko steče postopek proti sodniku, ki je primer zastaral, tožilstvo zahteva zaslišanje predsednika vlade, ki so mu grozili, kot da bi on lahko vedel, zakaj je sodnik primer dal v predal.

Javne osebnosti, razglašene celo za častne občane slovenske prestolnice, odkrito pozivajo k sovraštvu do drugače mislečih, pripadniki kvaziintelektualne levičarske elite pa v svojih biltenih prav tako objavljajo pozive k likvidacijam političnih tekmecev. Potem ni čudno, da se širi sovražna govorica tudi med običajnimi državljani, da so začeli groziti celo otrokom. Na partizanskih proslavah, kjer se na veliko razpihuje nestrpnost do vseh, ki si upajo podvomiti o svetih kravah in njihovih privilegijih, paradira ilegalna paravojaška enota pajacev z orožjem, pa jih nihče ne povpraša po zdravju in dovoljenjih za nošenje vojaškega orožja. Če v teh zaostrenih razmerah pri stricih iz ozadja ne bo prevladalo vsaj malo treznosti in ne bodo nehali podpihovati izbruhov sovraštva, ampak jih začeli brzdati, lahko prej ali slej pride do tragedije.

V TISKANI IZDAJI JANŠA O TEM, KAKO LAHKO SD DOKAŽE, DA NI LE PODALJŠEK STRICEV IZ OZADJA; KDO OGROŽA SUVERENOST SLOVENIJE; V ČEM JE SLOVENIJA PODOBNA ROMUNIJI; O DELOVANJU PREDSEDNIKA TÜRKA PROTI VLADNIM UKREPOM; KAJ BO PRINESLA POLITIČNA JESEN.