Bosta Masleša in Žalikova z zavlačevanjem pustila Janšo v zaporu do novega leta?

Kot izhaja iz postopka na vrhovnem sodišču, bo moral Janša še precej časa preživeti v zaporu, saj reševanje zadeve zdaj blokira vrhovna sodnica Vesna Žalik – tista, ki ji je bil spis v skladu s sodnim redom dodeljen v reševanje. Žalikova ima tako vlogo sodnice poročevalke, odloča o hitrosti postopka in s tem tudi o času, ko bo vrhovno sodišče odločalo o prekinitvi izvrševanja kazni zapora oziroma vsebinsko o zahtevi za varstvo zakonitosti. Žalikova je dobila zadevo v reševanje, ko se je izkazalo, da je vrhovna sodnica Maja Tratnik, ki ji je bila sprva dodeljena zadeva, na letnem dopustu in je do nadaljnjega sploh ne bo v službo. Kljub temu je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, razvpiti »tepihovalec Slovenije«, nekaj časa celo vztrajal, da bo Tratnikova odločala, ko se vrne z dopusta. Šele na vztrajanje vodje kazenskega oddelka vrhovnega sodišča Marka Šorlija, da se mora primer nemudoma dodeliti drugi sodnici, ki bo primer pregledal takoj, je Masleša popustil in odredil predodelitev. Kot rečeno, ima spis zdaj v rokah Vesna Žalik, toda težava je, da ga očitno ne namerava še dolgo spustiti iz rok in omogočiti, da bi senat odločal vsaj o prekinitvi zaporne kazni.

Ni znakov kaznivega dejanja

Očitno je zdaj Žalikova od Masleše (verjetno pa v navezi z njim) prevzela prapor zavlačevanja postopka, da bi vodja opozicije ostal v zaporu kar se da dolgo. Skoraj zagotovo do volitev, lahko pa še veliko dlje, tudi do novega leta. Čeprav je že iz izreka sodbe zoper Janšo vsakemu študentu prava jasno, da sploh ne vsebuje konkretizacije znakov kaznivega dejanja sprejema obljube nagrade, kar je osnova ne le za sodbo, ampak še prej za obtožbo, se Žalikova spreneveda, da tega ne vidi. Ob dejstvu, da dejanje, za katero je Janša obsojen, sploh ni kaznivo, ji sploh ni treba ugotavljati večkratnega kratenja z ustavo zajamčenih človekovih pravic med kazenskim postopkom. Že na podlagi tega dejstva bi morala nemudoma predlagati sejo (tričlanskega) senata, ki bi odločal o prekinitvi kazni. Toda ne, temu se upira z vsemi štirimi.

Vodja kazenskega oddelka Šorli je Žalikovi tako že v torek poslal predlog za sejo senata, na kateri bi odločali o prekinitvi zaporne kazni, saj je v izreku sodbe glede izvršitvenega ravnanja le ponovitev abstraktnega dela člena kazenskega zakonika – da je »sprejel obljubo« – pri čemer ta zakonski znak sploh ni konkretiziran. Ob tem je Šorli opozoril, da tak opis ni v skladu z zakonom o kazenskem postopku, ki zahteva jasno določen očitek. Po njegovih besedah sicer še ne more sprejeti dokončnih sklepov o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, na podlagi navedenega pa je ugotovil, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi moral senat nemudoma presoditi, ali je potrebno prekiniti izvršitev kazni. O tem ne more odločiti en sam sodnik (Žalikova), pač pa senat trojice, in to nemudoma, še preden sodnica poročevalka pošlje zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče.

Vesna Žalik proti prekinitvi zapora

Seveda je Žalikova zavrnila Šorlija in še isti dan spis, kljub vsemu opisanemu, poslala v odgovor na vrhovno državno tožilstvo. To sicer ne zadrži njeno presojanje glede prekinitve zaporne kazni, toda zadržijo ga njene besede: » … ugotavljam, da gre za obsežno in kompleksno zadevo in da je potrebno natančno preučiti zahtevo za varstvo zakonitosti in sodbi sodišč prve in druge stopnje ter sklepov, s katerima je sodnica sodišča prve stopnje zavrnila predloge za izločitev dokazov.« Skratka vrhovna sodnica Žalikova, ki nedvomno ve, da brez konkretizacije znakov kaznivega dejanja tega enostavno ne more biti, si namerava vzeti več tednov ali celo več mesecev za »preučevanje« zadeve. Gre za skrajno sramotno sprenevedanje, ki zgolj potrjuje, da v primeru Janševe sodbe in sodnih postopkov ne gre za izvajanje prava, pač pa za njegovo zlorabo, ki se očitno nadaljuje tudi na vrhovnem sodišču.

 Šorli je Žalikovi v četrtek spet poslal predlog za sejo, na kateri bi odločali o prekinitvi izvršitve kazni, v kateri jo je znova opozoril, da abstraktni del kaznivega dejanja, ki se očita Janši, sploh ni konkretiziran: »Za oceno verjetne utemeljenosti tega očitka zadošča že pregled izreka sodbe … Vsekakor ni potrebno za navedeno presojo preučiti celotnega spisa.«

Glede samovoljnosti Žalikove pa Šorli piše, da je napačna njena razlaga, po kateri naj bi bil potek postopka v njenih rokah, vse dokler zadeva ne pride na sejo senata, ki vsebinsko odloča o njej. Poročevalec mora upoštevati tudi mnenje vodje kazenskega oddelka, torej njega. On je že po sodnem redu vedno tudi predsednik senata. »S strokovnega vidika ne razumem odklanjanja preizkusa sodbe glede prekinitve izvrševanja sodbe,« je jasen Šorli, po njegovem namreč obstaja velika verjetnost kršitve zakona, zato bi morali izvršitev kazni prekiniti. Zato je na koncu dopisa Žalikovi poudaril, da so izpolnjeni vsi pogoji za odločanje o vprašanju izvršitve izpodbijane sodbe in znova predlagal, naj Žalikova to brez nepotrebnega odlašanja uvrsti na sejo.

Dachau in Dob

Vprašanje, ali bo sodnica res ravnala tako, je žal retorično. Seveda ne bo, vztrajala bo pri »preučevanju« zadeve, v tem času pa bo Janša ždel v zaporu. Žalikova je sicer sodnica z »ustreznim« pedigrejem. Kot smo pisali že pred nekaj tedni, naj bi bil njen oče Martin Žalik tisti zagrizeni komunistični tožilec, ki je preganjal ljudi v povojnih dachauskih procesih in na Nagodetovem procesu. Po dostopnih virih je prav Martin Žalik med vojno kot komunistični aktivist predlagal likvidacijo priljubljenega župnika Danijela Halasa, ki je bil kasneje res ustreljen, njegovo telo pa so vrgli v Muro. Do leta 1947 je bil Žalik, kot smo izvedeli pred nekaj dnevi, član varnostnih organov na območju Ljutomera in Ormoža, kot kaže, gre za zloglasno Ozno, nato pa je preganjal nedolžne ljudi kot tožilec v omenjenih političnih procesih. Ob našem vprašanju, ali je ta nekdanji tožilec oče sodnice Vesne Žalik, so se na vrhovnem sodišču zavili v molk. Žalik je bil po tožilski karieri celo sodnik na vrhovnem sodišču, predsednik oddelka za upravne spore.

Nadzorstvena pritožba

V zvezi z zaviranjem postopka Vesne Žalik velja povedati tudi, da sploh ni nujno, da bo predlagala sejo (tričlanskega) senata, na kateri bi odločali o prekinitvi izvršitve kazni. Mirno lahko reče, da ne vidi razlogov za to in zadevo še dolgo »preučuje«, nato pa jo predlaga v reševanje petčlanskega senata, ki bo vsebinsko odločil o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahtevi lahko ugodi in Janšo oprosti, sodbo lahko razveljavi in pošlje zadevo v ponovno odločanje na prvo- ali drugostopno sodišče, seveda lahko zahtevo tudi zavrne kot neutemeljeno. V tem primeru bi Janši spet ostala pritožba na ustavno sodišče, ki se ne bi moglo znova izgovoriti, da še ni uporabil vseh pravnih sredstev. Če se bo Žalikova vendarle odločila za sejo o prekinitvi izvrševanja kazni, bi bil poleg nje v senatu samodejno tudi Šorli kot vodja kazenskega oddelka, poleg njiju pa še en sodnik (sodnica), razporejen v skladu s sodnim redom. Odločajo tajno in večinsko.

V petek je Janšev zagovornik Franci Matoz na predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo naslovil nadzorstveno pritožbo, saj vrhovno sodišče tega primera ne rešuje absolutno prednostno, kot bi ga zaradi zapora moralo. »Z nerazumljivim zavlačevanjem postopka vrhovno sodišče obsojenemu več kot očitno krati pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. člena ustave,« pravi Matoz. Od Masleše pričakuje, da bo o nadzorstveni pritožbi odločil nemudoma in v skladu s svojimi pristojnostmi preprečil nadaljnje kratenje pravic Janeze Janše.

Kučan v bran sodnikom

Pomenljive so besede bivšega predsednika Milana Kučana, ki jih je izrekel prejšnji teden. Pravi, da sodniki niso nezmotljivi, če naredijo napako, so določeni postopki, kjer se te napake lahko ugotovijo in odpravijo. »Za to niso potrebni pritiski, grožnje in izredne razmere,« trdi Kučan. Seveda ne, zanj so razmere, v katerih je vodja opozicije med volilno kampanjo na podlagi sodbe brez dokazov v zaporu, povsem redne, normalne in zaželene. 

VEČ V PONEDELJEK V TISKANI IZDAJI REPORTERJA