Najbolj preprosta, da bi realistično ustrezala naslovu, bi bila pripoved, kako so se kulturna dela, ki so bila ustvarjena na obrobju, pojavljala v središču, to je v glavnem mestu Slovenije ali v katerem od drugih pomembnih mest. Šlo bi, če se omejim na tržaško območje, za navedbo vseh težav v fašistični dobi diktatorskega režima, kako spraviti čez mejo rokopis ali na skrivaj natisnjeno knjigo. Prav tako po drugi svetovni vojski, v desetletjih komunistične samovlade z navedbo tveganj pri ilegalnem prenosu tekstov, tokrat zaradi nevarnosti onkraj meje, na slovenski strani. Prav gotovo bi nizanje primerov takega kulturnega barbarstva res lahko imelo vrednost žal trpke dokumentacije položaja, v katerem se je znašlo kulturno ustvarjanje ilegale v skoraj celotnem dvajsetem stoletju.

Menim pa, da je dosti bolj pomemben pregled tistega kulturnega dela, ki ni računalo na konkreten prenos, tudi če ga ni izključevalo, ampak je zaradi položaja obrobja obravnavala tematiko, ki bi vsekakor morala zadevati tudi središče, saj je po nekem modrem sklepu celó obveljalo, vsaj teoretično, načelo o enotnem kulturnem prostoru.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE PAHOR POVE VEČ O SVOJIH IZKUŠNJAH MED DRUGO SVETOVNO VOJNO; KAKO PO VOJNI NI DOBIL PROFESORSKEGA MESTA; O SVOJIH LITERARNIH ZAČETKIH IN KAKO SE JE ZAMERIL OBLASTI; O PRELOMNEM INTERVJUJU Z EDVARDOM KOCBEKOM IN POSLEDIČNIH TEŽAVAH S KOMUNISTIČNO OBLASTJO.