Družbe, ki so pretežno v državni lasti, so se dolgo otepale tega, da bi razkrile pogodbe z zunanjimi izvajalci, saj naj bi s tem varovale tajnost poslov in si zagotavljale konkurenčno prednost. Tako je javnost lahko le ugibala, kam odteka denar iz družb, ki so posredno v lasti davkoplačevalcev. Do letos. Aprila je bila namreč na pobudo takratnega ministra za notranje zadeve in javno upravo Gregorja Viranta sprejeta novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja. »Transparentnost je pomembno orodje za zmanjševanje korupcijskih tveganj ter za zagotavljanje večje učinkovitosti poslovanja družb v lasti države in občin,« je takrat dejal Virant, eno bistvenih sprememb pa je prinašal enajsti odstavek 10. a člena zakona, po katerem morajo vsa podjetja, banke in druge družbe, ki so pod prevladujočim vplivom države ali lokalne skupnosti, v petih dneh od sklenitve posla na spletnih straneh objaviti vse pogodbe, ki se nanašajo na donatorske, sponzorske, svetovalne in avtorske ali druge intelektualne storitve. Večina podjetij kljub nejevolji zakon spoštuje, pri Reporterju pa smo pregledali okoli 30 največjih družb, skoraj polovico vseh, v katerih ima država svoje naložbe.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike več o odvetnici, ki svoje usluge zaračunava po 300 evrov na uro; o milijonih, ki jih z delom za državo zaslužijo odvetniška podjetja; o donosnosti "svetovanja"; o bogatih pogodbah, ki jih državna podjetja sklepajo tudi sama s sabo; o radodarnosti državnih podjetij do Nogometne zveze Slovenije.