Ko bo sodba pravnomočna, bo predstavljala izhodišče za serije novih sodb, ki bodo utemeljevale zloglasni 133 člen. Nedolžni in dobro hoteči ljudje bodo s sodišč odhajali kot zlikovci: ne smemo pozabiti, da je namen zaporne kazni dvojni: posameznika, ki je kriminalec, ločiti od družbe, da ji ne dela škode. In drugi: v času, ko ga prebije na »robiji« doseči njegovo prevzgojo. V mojem primeru je to povezano s pritiskom na način razmišljanja in pisanja, s pranjem možganov, kot se to reče v preprostejšem jeziku. Ko greš v zapor, greš tja kot zlikovec, da te prevzgojijo.

Vendar je sodba Helene Vidic pravi vija-vaja nesmislov: obsojen sem bil zaradi tega, ker sem Jožeta Pirjevca – tudi po tem, ko je postala stvar javna – še naprej imenoval kot Giuseppe Pierazzija. To naj bi počel z naklepom, javno in v škodo sedanjega Jožeta Pirjevca.

V pritličju osrednje bibliografske ustanove na slovenskem, v Narodni in univerzitetni knjižnici, stoji obširen imenski katalog, od polovice šestdesetih let 20. do leta 1992. Tam je med črke PHL – PIM vložen bibliografski podatek, kot ga prinaša fotografija. Pomeni Giuseppe Pierazzi, glej Jože Pirjevec. Glede na to, da je črka E pred črko R, ime Pirjevec tja ne bi moglo biti uvrščeno. Je pa ime Pierazzi. Tri desetletja je Narodna in univerzitetna knjižnica torej Jožeta Pirjevca pojmovala kot Giuseppe Pierazzija, kar priča tudi faksimile lističa, ki je ves rumen in star (na fotografiji).  Ko bo sodba pravnomočna, bi bilo potrebno vložiti kazensko ovadbo zoper vse direktorje NUK-a, od 1966 do današnjega dne, ki so javno žalili tisto, kar je bilo predmet obsodbe Helene Vidic Bizjak. Namreč, da so Jožeta Pirjevca imeli za Giuseppe Pierazzija. Ob tem bo treba zlomiti tudi trši miselni oreh, namreč vodstva Nuka v petih desetletjih so tako ravnala iz univerzalnega razloga: Jože Pirjevec je namreč obstajal v svojih delih kot Giuseppe Pierazzi!

Ob pravnomočnosti sodbe bi bilo potrebno tudi vložiti kazenske ovadbe zoper vsakogar, ki je osebo Jožeta Pirjevca imenoval Giuseppe Pierazzi ali vsaj o njej razmišljal na tak način. Pol v šali pol zares bo potrebno ovaditi najprej – posthumno – očeta Jožeta Pirjevca, potem pa vse, ki so takšno stanje dopuščali, od rektorjev Padovske in Tržaške univerze, predvsem pa od B. Mussolinija do G. Andreottija, predsednikov italijanskih vlad.  

Last but not least!: bi bilo logično  prijaviti tisto osebo, ki se je največkrat spozabila nad Jožetom Pirjevcem in mu uradno (formalno) dajala ime Giuseppe Pierazzi. Uganete, kdo bi to bil? To ni nihče drug kot prav Jože Pirjevec. On je sebe samega – hote, vedoma ali če hočete z naklepom pojmoval in imenoval skozi desetletja z Giuseppe Pierazzijem. V svoji doktorski disertaciji, ki jo je na naslovnici podpisal kot Jože Pirjevec, je vse svoje bibliografske enote označeval kot Giuseppe Pierazzi.

Ko bo sodba Helene Vidic pravnomočna, bi morala slediti ena najbolj odmevnih samo-ovadb v zgodovini sodobnega sodstva na Slovenskem. Če je bo njen avtor sposoben, to je, če bo toliko pošten do sebe samega. A če tega poguma ne bi zmogel, mu bom rad sam pomagal. Takšne zgodovinske priložnosti se preprosto ne bi smelo izpustiti iz rok. Če sem bil sam obsojen na dva meseca dve leti pogojno, zato ker sem zgolj nekajkrat uporabil njegovo italijansko ime, kaj šele bi doletelo njega, ki je to počel tako rekoč ves čas?

Zanimivo – in nič kaj usodno vprašanje pa je, pod kakšnim imenom je Jože Pirjevec nastopil na sobotni »fešti« Janeza Stanovnika v Izoli, koder so rajale rdeče zvezde in se je slavila priključitev Primorske matičnemu narodu. Naslov rajanja je namreč bil v italijanščini: Insieme, per una nouva vita«. Ne bi smeli pozabiti, da italijanska imena očitno vnovič postajajo aktualna.