Dr. Ivan Bele: Višje sodišče bi moralo Janši izreči oprostilno sodbo

Dr. Ivan Bele je podrobno preučil tako obtožni predlog kot prvostopenjsko obsodilno sodbo proti Janezu Janši v zadevi Patria. Bele pravi, da ni mogel razbrati pravne in dejanske podlage za obtožbo. »Glede na to, da stvar nima opisanega kaznivega dejanja, da tožilec očitno ni ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi, da je tožilec sestavil tako čudno obtožbo, čeprav je vrhovno sodišče reklo, da mora biti kaznivo dejanje natančno opisano ter biti časovno in krajevno opredeljeno, bi moralo višje sodišče v primeru Janeza Janše izreči oprostilno sodbo,« meni Bele v intervjuju za zadnjo Demokracijo. »Gre za konstrukt brez dejstev in dokazov, kar očitno izraža samo težnjo po kaznovanju nedolžnih,« je prepričan.

Na očitke iz obtožnega predloga Janši, da je ob neugotovljenem času na neugotovljenem kraju na neugotovljen komunikacijski način sprejel obljubo darila za stranko, pa pravi, da je to popolnoma nesprejemljiva formulacija. »Ni opisan sprejem obljube. Te stvari je treba natančno opisati, da se ve, kdaj, kje, kako in kaj si domnevno nezakonito storil. Naloga tožilca je, da pove, na kakšen način je nekdo nekaj storil. In še ta neugotovljeni komunikacijski način. Ali je to storil ustno ali pisno? To moramo vedeti zato, da to lahko preverimo. V tem primeru, ki se očita Janši, ne moremo čisto nič preverjati. Ali je obljubo sprejel ali je ni. To je popolnoma nepreverljiva trditev. In v primeru nepreverljive trditve se ni mogoče braniti. Vrhovno sodišče je že najmanj v treh primerih razsodilo, da se ne more sklicevati na neugotovljen kraj, neugotovljen čas, neugotovljen način, ker se ob takih očitkih obtoženi ne more braniti, nima pravnega varstva, zato je vrhovno sodišče take razsodbe razveljavilo. Na to je treba gledati enako kot na nevzdržnost obtožbe, s katero bi vam očitali prehitro vožnjo, ne da bi povedali, kdaj, kje in koliko prehitro ter kakšno vozilo ste takrat vozili. Ali po takih splošnih očitkih v obtožbi lahko koga sodijo?«

»Eno je to, da se Janši očita, kako naj bi sprejel obljubo darila za to, da bi izrabil svoj položaj in posredoval, drugo pa je, da se nič podrobnega ne ve, pri kom in za katero uradno dejanje naj bi posredoval. Če to določno ni navedeno, samo sprejemanje obljube darila ne more biti opredeljeno kot kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost.«

Izraz sprejeti obljubo ni isto kot prejeti obljubo v pomenu izvedeti zanjo, še opozarja Bele. »Obljuba darila ali nagrade se sprejme, ko je izraženo soglasje za njeno izpolnitev ob prevzemu nasprotne obveznosti izrabljanja položaja ali vpliva za posredovanje pri uradnem dejanju določene uradne osebe. Se pravi, da je sprejetje obljube izvršeno šele s pristankom na določeno nasprotno obveznost. V obtožbi ni mogoče najti dejstev, iz katerih bi lahko razbrali, kako je Janša izpolnil vse navedene znake kaznivega dejanja glede sprejemanja obljube. V tem primeru je treba gledati na jemanje in dajanje obljube kot na nekakšen ilegalni kontrakt, ki med dvema stranema velja za sklenjenega, ko se sporazumeta o medsebojnih obveznostih. Za sklenjenost ilegalnega posla zadošča že konsenz, ne pa izpolnjevanje sprejetih obveznosti. Tudi s tega vidika je državni tožilec ravnal pristransko, ko je obtožil samo enega od storilcev kaznivih dejanj, drugega, tujca, pa je izpustil in ga celo predlagal za pričo, s čimer je nedvomno pokazal, da zakona ne uporablja enako za vse.«

Beleta je zmotilo še nekaj drugega. »Tega sicer nisem razlagal, ker je morda nekoliko bolj zapleteno. Storitev kaznivega dejanja v obliki sprejemanja obljube za posredovanje je pravno koneksno dejanje z dajanjem obljube. Ta pravna koneksnost nam pove, da sprejemanje obljube ne more biti podano, če ni predhodnega dajanja obljube. Nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube. Glede na to, da sta bili obe dejanji storjeni v Sloveniji, bi državni tožilec moral obe obtožiti po slovenskem kazenskem zakonu v okrilju slovenske jurisdikcije. Nekoliko drugačna pravna zveza pa je v obtožbi navedena pri soobdolženem Zagožnu, ki naj bi bil najprej zase terjal obljubo nagrade. V tem primeru pa se jemanje obljube sme oceniti kot predikatno in avtonomno v tem pomenu, da bi lahko bilo obtoženo tudi samostojno, ne glede na to, ali je kasneje terjano obljubo tudi kdo dal. Res pa je, da se v primeru, ko gre za isto obljubo, ne bi smela obravnavati kot dve kaznivi dejanji soobdolženega Zagožna. Ko se je torej soobdolženemu Zagožnu očitalo terjanje obljube zase, je to lahko njegovo samostojno kaznivo dejanje, v delu, ko naj bi enako kot Janša sprejemal obljubo za SDS, pa gre za drugo kaznivo dejanje, pri katerem pa seveda kljub vsemu ne more iti za sostorilstvo.

Bele še pravi, da finska oprostilna sodba nazorno opozarja, da samo navajanje pogovorov in sestajanj med osebami brez jasne predstavitve vsebine pogovorov še ne pomeni predstavljanja ravnanja, ki se lahko presodi kot kaznivo dejanje: »Treba je dokazati, da je bila obljuba nagrade res sprejeta. Ne zadoščajo torej razlage, da se je obdolženec pogovarjal ali srečeval z drugim in tako imel možnost prejeti nagrado. Dokazati bi bilo treba, kdaj, kje in kako je to možnost izkoristil.«

Na zapis v sodbi, da je pokojni Jože Zagožen terjal darilo zase, Janša pa naj bi bil sprejel obljubo darila za SDS, pa Bele pravi: »Janša se ni nič poistovetil. To je zanikal. Ena oblika dejanja se stori z zahtevanjem obljube, druga s sprejetjem obljube, tretja pa s sprejetjem kar same nagrade. Ta oblika dejanja, da obljubo zahtevaš, je vedno prej. Tukaj pobuda prihaja od tebe. Druga oblika pa je, da pobuda ne prihaja od tebe, ampak da jo samo prejmeš od drugega. To sta dve različni ravnanji. Nasploh pa je dejavnost pokojnega Zagožna premalo dejansko in pravno razčiščena, da bi ga lahko označevali za sostorilca z Janšo. Iz navedb v sodbi, da je Zagožen najprej terjal obljubo, nato pa tudi s Finci dal obljubo vplivnejšemu Janši, bi lahko sklepali, da je prvenstveno sodeloval pri aktivnem podkupovanju, vendar tega državni tožilec ni hotel obtožiti in je najbrž prav zato skonstruiral Zagožnovo sostorilstvo z Janšo. Ob upoštevanju vsega tega pridemo do nesmisla, da se s poistovetenjem z Zagožnovim ravnanjem Janši pripisuje, da je najprej terjal obljubo nagrade za Zagožna, nato pa s Finci še sebe aktivno podkupoval in nazadnje tudi sprejel to podkupnino. Če so navedbe v odgovoru na pritožbo − sam je nisem bral − točne, potem take izjave državnega tožilca lahko razmemo kot nagovarjanje sodišča k prekoračevanju obtožbe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki poleg škode obtožencu tudi vzbuja dvome o nepristranosti sodišča.« 

Na očitek, ki je naveded tako v obtožnem predlogu kot sodbi, da se Janša kljub večkratnim predlogom ni hotel srečati z nikomer iz Patrie. Češ, poglejte ga, kako pokvarjen je, saj je namenoma želel prikriti svojo vpletenost v zadevo, pa Bele pravi, da gre za sofizem: »Po eni strani mu očitaš vpletenost s kontakti, po drugi pa to, da ni imel kontaktov. Da se je izrecno izogibal stikov s predstavniki Patrie. Karkoli je torej naredil, je naredil narobe. To je način sojenja, ki velja za nedemokratične družbe, kjer se zanikanje krivde razlaga kot dokaz obdolženčeve nepoštenosti.«

Že pri samem obtožnem predlogu in nato sodbi je Bele ugotovil, da Janševo kaznivo dejanje sploh ni jasno prikazano, zato je po njegovem odveč razpravljati o dokazih. »Ne morete kar reči, ta me je poskusil ubiti. Treba je dokazati, kaj vam je naredil. Ni dvoma, da za poskus uboja lahko nekoga ovadiš s tem, da navedeš, kdo, kdaj, kje, na kakšen način in s kakšnim sredstvom ter zakaj ti je začel jemati življenje. Šele potem se lahko presodi, ali res gre za sum poskusa uboja. Seveda, pri obtožbi pa je potem treba še predložiti dokaze za tisto ravnanje drugega, ki naj bi bilo poskus uboja.«

»Glede na to, da stvar nima opisanega kaznivega dejanja, da tožilec očitno ni ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi, da je tožilec sestavil tako čudno obtožbo, čeprav je vrhovno sodišče reklo, da mora biti kaznivo dejanje natančno opisano ter biti časovno in krajevno opredeljeno, bi moralo višje sodišče v primeru Janeza Janše izreči oprostilno sodbo,« je prepričan Bele. »Lahko pa višje sodišče sodbo prve stopne razveljavi, kar pa glede na to, da sedanja obtožba pri vnovičnem sojenju ne bi mogla pripeljati do obsodilne sodbe, lahko povzroči le oprostilno sodbo ali zastaranje zadeve.«