Melanijo Knavs sem prvič srečal na zofi hotelskega preddverja v Parizu. Nanjo je sedla mlada ženska globoko modrih oči, oba sva v rahlo skrhani angleščini izmenjavala drobne ljubeznivosti, ki jih navdihnejo pariški divani. Potem se je opravičila, da ima obveznosti in odšla proti dvigalom. Bilo je globoko v devetdesetih, in Danilo Slivnik, urednik revije Mag, je nekaj dni prej v svoji pojoči koroščini dejal: »Seba, dobro si delal, a bi za nagrado odšel v Francijo?«

Očitno je bilo, da gre za eno od plačanih reči, ki se redno pojavljajo pod pretvezo člankov, a človek je vedno razpoložen za Pariz. Bil je nenavaden izlet, zasebno letalo z Brnika, četica bolj ali manj mladih novinarjev za pogovor s slovensko manekenko, o kateri nisem še nikoli slišal, med poletom pa se je zdelo, da tudi drugi, ki so se večinoma profesionalno ukvarjali z družabno kroniko, niso vedeli dosti več. Ko so nas po dolgem času in litanijah pravil, kaj se sme in kaj ne, le odpeljali v sobo, je pred nas prišla mladenka iz preddverja, preobražena v fotomodel Melanio Knauss.

Pod skrbno naličenim obrazom se je še vedno dalo razbrati ljubkost, vsa ljubeznivost pa se je razblinila v skrbno oblikovane stavke, oropane kakršnekoli zanimivosti. Mletje otrobov je trajalo mnogo predolgo, in ko sem nekaj dni kasneje oddal rahlo grozno parodijo pariške prigode, je Slivnik zavil z očmi in besedilo porinil globoko na dno predala.

Medtem je gospodična Knauss uresničila sanje mnogih deklet z modnih stez in spoznalo bogatega starejšega gospoda. Ko je novica o vzkipeli ljubezni med Donaldom Trumpom in Melanijo nekaj mesecev kasneje pretresla podalpsko deželo, je Slivnik, oportunist kot vedno, iz globin predala potegnil pozabljeno besedilo, ga opremil z nekaj »posodobitvami« in objavil v svojem časopisu. Kar je povzročilo nerodnosti z uredniki drugega časopisa, pri katerem sem delal že nekaj časa.

Še več nerodnosti se je začelo slabi dve desetletji kasneje, ko sta takrat že zakonca Trump naskakovala Belo hišo, Melania pa je bila uganka, ki jo je skušala razvozlati množica zagretih ameriških novinarjev. Zapikovali so se v podrobnosti, kdaj in kako je Slovenka prišla v New York, zakasnela objava mojega besedila pa je vnesla spremenljivko, ki jo je bilo težko pojasniti.

Posebno vneta je bila Mary Jordan v Washington Postu, ki se je ukvarjala z bodočo prvo damo in hkrati že pripravljala knjigo o njej. Avgusta 2016 je vsako dopoldne in popoldne prišel njen klic z vedno novimi načini, da iz mene izvleče skrivnost zamaknjenega članka in vse okoliščine izleta v Francijo.

Med postavljanjem in podiranjem šotora globoko v divjini Maina sem ji prek skrhane telefonske zveze vedno bolj obupano skušal pojasniti, da vsega skupaj nikoli nisem jemal resno, da je celoten članek obilno norčevanje, da se skupinskega zmenka komaj še spomnim in da je šlo za urednikovo manipulacijo. A ameriška Pulitzerjeva nagrajenka nekako ni razumela delovanja slovenske medijske krajine.

Modni signali

Kljub vsemu trudu z več kot sto intervjuvanci Jordanova ni razkrila veliko tančic iz življenja »slovenske sfinge«, kot je Maureen Dowd v New York Timesu poimenovala izjemno zadržano in redkobesedno nekdanjo prvo damo. V knjigi The Art of Her Deal (Umetnost njenega posla), ki je izšla pred štirimi leti, je tako kot mnogi pred njo pobirala le drobtinice, ki so ostale na poti iz Sevnice čez Milan, Pariz in New York vse do Bele hiše.

Na preobrazbi iz Melanije Knavs v Melanio Knauss in nazadnje v Melanio Trump. »V treh desetletjih dopisovanja iz vsega sveta sem pisala o izmikajočih se in samotarjih, a nič se ne more primerjati s poskusom, da bi razumela Melanio,« je Jordanova priznala težavnost svojega početja. Skrivnostnost je slovenski Američanki nadela avreolo neoprijemljivosti, vsakdo je vanjo projiciral svoje želje in predstave.

Za konservativni del Amerike je postala utelešenje klasične prve dame, možu vdani čudoviti obešalnik za elegantne obleke, z graciozno držo in okamnelim nasmehom, vedno pripravljena za fotografski posnetek. Še posebej jih je navduševala po »tisti, saj veste, črni prvi dami«, kot je na zletu republikanske stranke 2016 v Clevelandu ušlo dvema republikanskima delegatkama iz Arizone, tako stereotipno odetim v uniformo belih dam ameriškega juga, da se je prizor zdel kot podoba iz poceni romana. Ušlo jima je tudi, da je gospa Trump svoj govor na gosto začinila s citati gospe Obama, tiste, saj veste, črne prve dame. Tega niso prezrli mediji, manjši vihar pa je verjetno pripomogel, da je naslednica Michelle Obama še redkeje stopila pred mikrofone.

Toliko raje stopa pred leče, televizijske, še raje fotografske. V takšnem nemem filmu si je svojo spremljevalno glasbo igral tudi drugi pol Amerike. Temačne, razdiralne tone vladavine Donalda Trumpa, ujete v kaotično mešanico razkazovanja moči in ustrahovanj, so skušali prestreliti z vizijo o prosvetljeni ujetnici, talki mračnih sil. In predporočne pogodbe. Družbena omrežja so zasuli z geslom »Osvobodite Melanio« in jo povzdignili v nekakšen La Résistance, ki svetu z zapletenimi signali daje vedeti, da se na skrivaj upira, da v središču teme tli plamen upanja. Jasno, skrivni signali nekdanje manekenke naj bi bila oblačila.

2016. bluza s pentljo, ki ji Američani pravijo mačja pentlja, na televizijskem soočenju svojega soproga s Hillary Clintion kot upor proti Trumpovemu kvantanju, da lahko »grabi ženske za mucke«. Beli hlačni kostim iz 2018 kot posvetilo ameriškim borkam za pravice žensk in gibanju #TudiJaz, medtem ko je njen soprog za govornico kongresa trosil svojo izkrivljeno podobo države. Ali pa večno le ogrnjeni plašči, brez rok v rokavih, ki mrtvo visijo ob telesu – ko jo je Trump pred fotografi skušal prijeti za roko, a le nerodno grabil prazen rokav, so nemudoma razglasili, da so ti njeno zaščitno območje pred njim.

Takšno razmišljanje so utrjevala tudi poročila očividcev, kot je bila Omarosa Manigault-Newman, nekaj časa uradnica v Beli hiši, pred tem pa tekmovalka v resničnostnem šovu Donalda Trumpa. V svoji knjigi Unhinged (Neuravnovešen) trdi, da je bila vsaka njena modna izbira premišljena in smiselna, »stilistični upor ... za kaznovanje svojega soproga«.

Profimedia

Vse za zmago

Omarosa seveda ni ravno zanesljiv vir. Zamisel, da gre za prvo damo, ki z lucidno izbranimi oblačili pošilja globoka sporočila, se je krhala denimo med njeno samostojno potjo po Afriki, ko si je v Keniji nadela tropsko čelado, simbol kolonialističnih časov. Pokazalo se je, da imajo gospa izbran okus in občutek za stil kot podobo, a so brez občutka za razumevanje sporočilnosti in (zgodovinskih) ozadij posameznih kosov.

Njena obleka je načrtno prinašala sporočilo samo enkrat, pa še to se je spremenilo v popoln polom. Cenena jakna z napisom »Res mi je vseeno, pa tebi?« med obiskom zbirnega centra, kamor je vlada njenega soproga zapirala otroke, na meji odvzete nedokumentiranim priseljencem, je prinesla osupla vprašanja v slogu »Kaj za boga je narobe s to žensko?«

Napis je bil v najboljšem primeru neumestno brezčuten, v najslabšem trdosrčen. Katie Rogers od časnika New York Times in avtorica knjige American Woman (Ameriška ženska) o preobrazbi vloge prvih dam, je zapisala, da je bilo sporočilo namenjeno Princeski, kot je Melania klicala svojo pastorko Ivanko Trump in s katero sta se zelo slabo razumeli in se občasno prerivali za vpliv na Trumpa.

Melania vse do danes zatrjuje, da je bilo to »sporočilo za medije, da me njihovo mnenje o meni ne zanima.« Takratna predstavnica za tisk Stephanie Grisham in avtorica še enih spominov na delovanje Trumpove vlade (I'll Take Your Questions Now – Sedaj sprejemam vprašanja) trdi, da je bila to v resnici zamisel Donalda, ki naj bi ji dejal: »Reci jim, da si govorila o j…nem tisku.«

Nekdanja prva dama pravi, da je ves hrup »zasenčil pomen otrok, meje in spremembe politike« in je »samo še en primer neodgovornega vedenja medijev«. Bolj se zdi, da ona sama ni razumela pomena in vpliva svojih dejanj, spontana odločitev (celo v Trumpovi vladi nihče ne bi bil tako nespameten, da bi ji svetoval sporno jakno), pa je nehote razkrila plitvino razmišljanja, ki se dogaja za lepim pročeljem. Oziroma splošno pomanjkanje zanimanja za karkoli drugega kot njo samo in njeno najožjo družino.

Za konservativni del Amerike je Melania Trump postala utelešenje klasične prve dame, možu vdani čudoviti obešalnik za elegantne obleke, z graciozno držo in okamnelim nasmehom, vedno pripravljena za fotografski posnetek.

Po besedah Christine Cauterucci iz časnika Slate se ji je vloga soproge politika zdela nevredna nje, njen prezir pa se je kazal v njenih oblačilih, »oblačila se je za kamere, ne za službo«. Zagotovo pa ji je bil všeč glamur in občutek moči, ki ju prinaša služba soproge predsednika ZDA. Omarosa je zapisala, da se je ob volilni zmagi Trumpa pred osmimi leti smejala, kar je bil sicer menda redek pojav. »Bila je najbolj vedra, kar sem jo videla v trinajstih letih najinega poznanstva. Tako kot vsi si je obupno želela zmage.«

Doseg ničevosti

Mary Jordan je dejala »Vem, kaj hočem, in ni mi treba (na široko) govoriti in iskati pozornosti.« Še pred tem je v senci posnetka kvantanja svojega soproga o grabljenju žensk zatrdila: »Ljudje me v resnici ne poznajo, o meni mislijo in govorijo: 'Oh, Melania, oh, uboga Melania.' Naj se vam ne smilim.« Pozoren pogled na njene besede in dajanja v zadnjih dvajsetih letih razkrije, da je vedno dejavno sodelovala pri oblikovanju podobe politika Donalda Trumpa. Kadar se oglasi, podpre svojega soproga ali pa je kar njegov odmev.

Ob strani mu stoji tudi ob njegovih najbolj prezira vrednih trenutkih. Že 2011 je javno branila njegove rasistične napade na prvega temnopoltega predsednika Baracka Obamo in se spraševala, zakaj ne pokaže »pravega« rojstnega lista, če je bil resnično rojen v ZDA. »Nisem nergava žena,« se je pohvalila pred leti. Celo v trenutkih, ko je menda dejavno vplivala na predsednika države, da je spremenil svojo politiko in ustavil jemanje otrok staršem pri nedovoljenem prehodu meje, je hkrati za takšno dogajanje krivila obe strani in tako podprla lažne trditveTrumpa.

V resnici ji je treba priznati, da nikoli ni skrivala transakcijske narave svojega zakona. Ko so jovprašali, ali bi bila s Trumpom, če ne bi bil tako bogat, je pronicljivo odvrnila, ali bi bil on z mano, če ne bi bila manekenka. »Kaj hoče Melania Trump? Denar. Resničnost je verjetno tako preprosta: je zelo osredotočena utilitaristka, ki ima rada lepe stvari,« je Laura Miller v časniku Slate označila bistvo slovenske Američanke.

Profimedia

Če je kdo upal, da bo izid njene avtobiografije Melania, ki je prejšnji torek prišla v ameriške knjigarne, segel pod skrbno zloščeno površino za fotografe, bo precej razočaran. Katie Rogers pravi, da bralci, ki skušajo razumeti »eno najbolj skrivnostnih prvih dam v moderni zgodovini, ne bodo prišli dlje kot do pozlačenih vhodnih vrat.«

Z belilom oprani in izjemno retuširani spomini so se ognili skoraj vsem neprijetnostim ali pa z njimi opravili v manj stavkih, kot jih je posvetila svoji propadli kremi iz kavirja. »Če knjiga vsebuje kakršenkoli vpogled v Melanio, je to v tem, kako skrbno si je priredila resničnost, da je brez težav, tesnobe ali samoopazovanja,« meni Sophie Gilbert v časniku The Atlantic. Keziah Wier v Vanity Fair ugotavlja, da je ob vsem opisovanju blišča okoli nje »knjiga slaba, resnično slaba«.

Najbolj neposredni so bili v časniku The Economist, delo so označili za »prepričljiv doseg ničevosti, največja možna dolgočasnost na 182 straneh«. Zelo daleč od julijske napovedi založbe o »močni in navdihujoči zgodbi ženske, ki si je izklesala lastno pot, premagala tegobe in pokazala osebno odličnost«.

Oktobrsko presenečenje

Na obeh straneh Atlantika je nekaj vznemirjenja sprožil njen odločni zagovor pravice do prekinitve nosečnosti, povsem razumljiv za nekoga, ki je odraščal v družbi, kjer je bilo to včasih medicinska, ne pa politična tema. Razumeti ga je treba v ameriškem kontekstu, kjer je do del kulturnega spopada med političnima poloma, republikanci pod Donaldom Trumpom pa so bili preprosto preveč uspešni.

Ukinitev pravice do splava na ravni celotnih ZDA je povzročila, da je v nekaterih zveznih državah pravzaprav prepovedan, predvsem pa sprožila izjemen gnev milijonov Američank. Ne samo med mladimi, ki odkrito prezirajo Trumpa, od njega so se odvrnile tudi bele predmestne volivke, nekdaj zanesljive podpornice desnice.

Zato smo bili v začetku oktobra priča spravljivemu J. D. Vanceu, Trumpovemu podpredsedniškemu kandidatu, ki je nenadoma pozabil na svoja radikalna stališča o popolni prepovedi prekinitve nosečnosti in priznal, da jim pri tem vprašanju »Američani ne zaupajo več«. Sam Trump, ki se je vedno rad hvalil, da je omogočil omejevanja te pravice, sedaj spreminja stališče in trdi, da bo z vetom preprečil morebiten poskus njegove popolne prepovedi.

Da nekdanja prva dama, ki se je vedno otepala političnih vprašanj, štiri tedne pred volitvami nenadoma vneto zagovarja pravico žensk do osebne svobode izbiranja, je morda oktobrsko presenečenje, vpliven dogodek za preobrat v zadnjem trenutku. Ali kot je v The Gardianu zapisala Moira Donegan: »Kako neumni misli, da smo?«