Ključni evropski voditelji še vedno ne razumejo, zakaj ameriški predsednik vse bolj podlega avtokratskemu šarmu Vladimirja Vladimiroviča. Zakaj se obrača stran od Evrope, tradicionalne ameriške transatlantske partnerice in zaveznice? Kako to, da v rusko-ukrajinski vojni bolj upošteva agresorsko stran, zakaj je bolj dovzeten za Putinove kot za ukrajinske argumente? Vsa ta vprašanja od Trumpove vrnitve v Belo hišo januarja letos zaposlujejo evropsko politično elito, vajeno desetletnega tesnega zavezništva z Združenimi državami.

Zakaj je Trump naklonjen Rusom …

Vsa ta vprašanja in dileme niso od včeraj. Če bi nemške, francoske in britanske obveščevalne službe in analitiki bolje opravljali svoje delo, takšnega začudenja ne bi bilo. Trump je že med svojim prvim mandatom nekajkrat zelo jasno povedal, kaj si misli o Evropi in Evropejcih, o zvezi Nato in »goljufanju« ducata članic, ki se ne držijo podpisanih obveznosti glede obrambnih izdatkov – najhujše kršiteljice so Luksemburg, Slovenija in Španija. Odgovore je nakazal že slogan »America First« (Najprej Amerika), s katerim je Donald Trump dvakrat zmagal na volitvah: Američani bodo najprej poskrbeli za svoje interese, pri čemer pa ni nujno, da se ti skladajo z interesi evropskih zaveznic.

Profimedia

Novo dimenzijo Trumpove ideologije povzema obsežen dokument Projekt 2025, v katerem je podrobneje razčlenjena tudi (bodoča) ameriška zunanja politika. Dodatno zaskrbljenost v Evropi je leta 2022 prinesla ruska invazija na Ukrajino, do katere je prišlo po osmih letih zaostrovanja na vzhodu države (Donbas). Ko je izbruhnila vsesplošna vojna, so bili v Beli hiši na oblasti demokrati, Hunter Biden, predsednikov sin, pa je bil v Ukrajini poslovno zelo aktiven.

Trump je že ob koncu svojega prvega mandata (2020) skušal prepričati ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, naj ukrajinsko tožilstvo »zašije« Hunterja Bidna, ker bi s tem močno škodoval svojemu predsedniškemu tekmecu Josephu Bidnu. Zelenski je prošnjo, ki je zvenela kot zahteva, odbil, ruske obveščevalne službe pa so zastrigle z ušesi: Donald Trump do Ukrajine ne goji posebnih afinitet in se bo nasprotno od Bidna pripravljen pogovarjati s Putinom o »pravični rešitvi« krize, o kateri v Kremlju trdijo, da je posledica načrtovane širitve zveze Nato na vzhod oziroma nespoštovanja ruskih interesov na področju nacionalne varnosti.

Demokrati so vseskozi podpirali Ukrajino, vendar so obenem zavlačevali s pošiljkami takšnega (ofenzivnega) orožja, s katerim bi dodatno razdražili Rusijo. Med predvolilno kampanjo 2024 je Donald Trump mirno zatrdil, da bo vojno končal z enim samim telefonskim klicem, tako rekoč v 24 urah. Ob teh besedah je marsikomu odleglo, saj je bodoči predsednik ZDA vzbudil upanje, da bo umiranja na vzhodu Evrope konec.

Toda Trump nikoli ni razkril, kako misli končati vojno. V tem grmu pa se skriva ruski zajec: Trumpova rešitev ni nič drugega kot legalizacija agresije oziroma priznanje ruske zmage, kar pomeni spremembo meja in novo razmejitev med Ukrajino in Rusijo. Trumpova administracija, v kateri je več podpornikov Rusije – med njimi so podpredsednik J. D. Vance, direktorica Cie Tulsi Gabbard, minister za zdravje Robert F. Kennedy, posebni odposlanec Steve Witkoff –, namerava priznati priključitev Krima in Donbasa kot tudi večjega dela še dveh ukrajinskih »oblasti« (Zaporožje in Herson), ki jih trenutno nadzoruje Rusija, v zameno za podpis mirovnega sporazuma. Ta del bi bil verjetno sprejemljiv za Ukrajino, vendar ne v celoti; za Kijev je Krim izgubljen, prav tako večina Donecka in Luganska.

Profimedia

A že tu se pojavi težava, saj Rusi teh dveh pokrajin ne nadzorujejo v celoti in bi po oceni obveščevalne službe britanskega ministrstva za obrambo potrebovali še dobra štiri leta (!) za popolno osvojitev tega ozemlja, pri čemer bi bile izgube na ruski strani strahotne. Po britanski oceni bi padlo in bilo ranjenih približno 1,9 milijona vojakov. Britanski Defence Intelligence prav tako domneva, da je Putin doslej v Ukrajini izgubil vsaj četrt milijona vojakov, okoli 750 tisoč pa jih je bilo ranjenih. O tem, koliko vojakov je doslej izgubila ukrajinska stran, ni podatkov. Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) ocenjuje, da je imela Ukrajina približno 400 tisoč žrtev med vojaki, od tega najmanj 60 tisoč mrtvih.

… in zakaj je navdušen nad Putinom

Trump je v zadnjih tednih večkrat ponovil, da je treba »končati ubijanje v Ukrajini«, kar je zagotovo nekaj, kar si želijo slišati vsi. Kakšna bo cena za to, kaj bo treba dati Putinu, da sprejme ponudbo, pa je drugo vprašanje, na katero se je ameriški predsednik izogibal odgovoriti, medtem ko so Evropejci prepričani, da Putin ne sme legalizirati tistega, kar si je nasilno prisvojil. Toda kako to doseči? Problem Ukrajine kot tudi Evropske unije je v tem, da nimata zadostnih vojaških sredstev, da bi Putina prisilili k premirju, na drugi strani pa je Trump za mir pripravljen žrtvovati marsikaj, v prvi vrsti petino ukrajinskega ozemlja, ki je že tako ali tako priključena Rusiji.

Trumpovo mirovništvo, ki ga poganja želja po Nobelovi nagradi, je vsak dan privlačnejše, saj ponuja konec vojne – in to pod pogoji, ki jih narekujejo zmagovalci. Torej Putin.
Zakaj je Trump tako navdušen nad Putinom? Zakaj ga občuduje? Zato, ker se v marsičem identificira z njim. Zavida mu, da ga ne omejujejo stroga pravila igre, da se obnaša suvereno in pove, kar si misli. Trump spoštuje rusko »voljo do moči« in konservativni odnos do vrednot, ki jih liberalna Evropska unija (z izjemo »iliberalnih« Madžarske in Slovaške) že dolgo ne goji več, prej nasprotno. Putin ima v Trumpovih očeh neprimerno večjo težo tudi zaradi določene karizme; ruski avtokrat si namreč upa, česar si noben evropski ali zahodni voditelj ne drzne.

Pax Americana je zgodovina

Evropejci, ki so leta 2025 dokončno prestavljeni v drugo ligo mednarodne politike, v Trumpovi zunanji politiki ne igrajo pomembne vloge; evropski voditelji so brez karizme, šarma in ne vzbujajo nobenega spoštovanja. Celo Volodimir Zelenski je bolj cenjen v Beli hiši kot Macron, Merz ali Starmer, da Ursule von der Leyen ali Marka Rutteja niti ne omenjamo. V dobrega pol leta so se odnosi med Združenimi državami in evropskimi državami, vključno z Evropsko komisijo, preoblikovali, ne zgolj spremenili.

Ob Trumpovi različici »Pax Americana«, ki temelji na pragmatizmu, se John F. Kennedy verjetno obrača v grobu, saj je ameriški predsednik z novo politiko do Rusije zasadil nož v hrbet tradicionalnemu transatlantskemu zavezništvu. Ta vtis je še utrdilo romanje evropskih voditeljev v Belo hišo minuli ponedeljek. Kajti razlike so bile očitne že na prvi pogled: Putina je Trump na Aljaski pričakal na rdeči preprogi, celo nekaj sekund ga je čakal, da je kratkonogi Rus prikorakal do njega, vmes mu je tudi dvakrat zaploskal. Večjega izkazovanja naklonjenosti in spoštovanja si ni bilo moč zamisliti.

Profimedia

Slike iz Bele hiše tri dni kasneje so bile precej drugačne. Donald Trump je osebno pričakal na vratih, a brez rdeče preproge in častne garde, zgolj ukrajinskega predsednika Zelenskega, ostale evropske voditelje – Macrona, Starmerja, Merza, Meloni, von der Leyen, Rutteja in finskega predsednika – pa prepustil svoji svetlolasi šefinji protokola. Naj se ve, kdo je kdo v očeh Trumpove administracije, ki se v teh dneh sooča z očitki o malomarnem ravnanju z zaupnimi dokumenti.

Kajti uradniki Bele hiše so med kratkim bivanjem v enem izmed hotelov v aljaški prestolnici v tiskalniku pozabili osem strani precej zaupnih dokumentov, tako da je v javnost pricurljalo več podatkov, ki naj bi ostali skriti. Med drugim seznam visokih kremeljskih uradnikov s telefonskimi številkami, natančen časovni razpored srečanja obeh delegacij, vključno z izročitvijo protokolarnega darila ruskemu predsedniku in jedilnikom predvidenega delovnega kosila v čast »Njegove ekscelence, Vladimirja Putina, predsednika Ruske federacije« v konferenčni sobi vojaškega oporišča Elmendorf-Richardson na Aljaski.

Trump bi vojno končal s Putinom

Ko se je Trump tistega dne vračal s hladne Aljaske v Washington, se je na krovu Air Force One v pogovoru za Fox TV pohvalil, da je zgolj v pol leta svojega mandata končal že šest vojn, čeprav ni znal našteti vseh. Katere konflikte je rešil kandidat za Nobelovo nagrado, je kasneje razložila tiskovna predstavnica Bele hiše: med Tajsko in Kambodžo, Izraelom in Iranom, Ruando in Kongom, Indijo in Pakistanom, Srbijo in Kosovom ter med Egiptom in Etiopijo.

Za marsikaj nismo vedeli, kar pa niti ni relevantno, kajti pred ameriškim predsednikom je sedaj njegov osrednji zunanjepolitični projekt – končanje vojne med Rusijo in Ukrajino –, za katerega je zadolžil kar ruskega avtokrata Putina, saj mu je na Aljaski priznal, da ima v rokah vse karte in da bo morala Ukrajina pač pristati na ruske pogoje. V zameno za to naj bi Kijev dobil »določene varnostne garancije«, za katere pa ne bo porok zveza Nato, saj bi s tem preveč vznemirili Rusijo.

Ukrajina bo po Trumpovi viziji postala tamponsko območje med Evropo in Rusijo, za nagrado, ker bo pristala na podpis sporazuma z Rusijo, pa bo sklenila mir, dobila ameriško orožje – ki ga bomo plačali Evropejci – in kasneje tudi gospodarsko pomoč. A zataknilo se bo že pri vojaškem delu, če seveda sploh pride do sklenitve miru med Rusijo in Ukrajino, saj Američani, kot je povedal Trump, ne mislijo prispevati kopenske vojske za nadzor miru na razmejitveni črti, ampak kvečjemu zračne sile, medtem ko bodo morali za pehoto poskrbeti Francozi, Britanci in Nemci. Kar se zdi nepredstavljivo, sploh z ruske perspektive: Nemški vojaki na meji z Rusijo?

Trumpova logika je preprosta, tako kot je preprost tudi njegov besednjak. Ukrajini oziroma njenemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu je že večkrat v obraz povedal, da je Rusija pač močna, militaristična nacija, desetkrat večja od Ukrajine, zato se s Putinom ne moreš zajeb***. Kavbojska logika, na kateri je temeljil Divji zahod, je pri Trumpu očitna in zato je enostaven tudi odgovor na vprašanje, na čigavi strani je ameriški predsednik: Trump je na strani močnejšega. To je pač dejstvo, ki ga je avgustovsko srečanje s Putinom na Aljaski dokončno potrdilo.

Že izbira kraja srečanja ni bila naključna, saj je bila ta ameriška zvezna država do leta 1867 del ruskega imperija, a jo je moral zaradi finančnih težav prodati, Združene države pa so bile za Rusijo v 19. stoletju pravzaprav strateški partner in logični zaveznik. Morda na to prevečkrat pozabljamo, sploh zaradi zapletenih odnosov med velesilama v 20. stoletju, ki so pripeljali do hladne vojne, iz katere se je Rusija zbudila še revnejša kot takrat, ko je morala prodati Aljasko.

X.com

Pred letom 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza in je Rusija na njenih ruševinah praktično bankrotirala, pri čemer večina Rusov kot glavnih krivcev za to ponižanje ni prepoznala svojih voditeljev, pač pa Zahod, odnosi z Ameriko niso bili vedno napeti. Ameriška pomoč Stalinu med drugo svetovno vojno je bila odločilna za preobrat na vzhodni fronti in začetek protiofenzive, ki se je uspešno končala maja 1945 v Berlinu.

Kratka zgodovina ruskih frustracij

Američani so svojim velikim zahodnim (!) sosedom pomagali tudi že prej, v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je zaradi oktobrske revolucije in državljanske vojne Rusiji primanjkovalo hrane. Ogromne pošiljke hrane so boljševikom olajšale položaj, sodelovanje se je nadaljevalo tudi v tridesetih letih, ki jih Evropejci vidimo kot leta velikega stalinističnega terorja. Takrat so Američani Sovjetski zvezi pomagali pri industrializaciji in gradnji velikih tovarn, ne nazadnje tudi pri zagonu vojaške proizvodnje, saj so strategi v Washingtonu ocenili, da pospešeno nemško oboroževanje vodi v novo vojno v Evropi, sovjetska Rusija pa bo eden prvih Hitlerjevih nasprotnikov.

Ameriški pragmatizem ima torej dolgo brado. Sodelovanja med Moskvo in Washingtonom ni omajal niti Pakt o nenapadanju in pomoči (1939) med Hitlerjem in Stalinom, ki sta ga podpisala nemški zunanji minister Ribbentrop in njegov sovjetski kolega Molotov. Pravzaprav se zbliževanje med Trumpom, ki ne skriva avtokratskih manir, in Putinom, o katerem je znano, da ga najbolj navdušujeta Peter Veliki in Stalin, vse pogosteje primerja s paktiranjem med Hitlerjem in Stalinom, prva žrtev pa bo očitno ravno Ukrajina.

Trump pragmatično simpatizira z močno, avtoritarno Rusijo, ker ima sam podobne poglede na vodenje, republikanski think-tanki pa zbliževanje z Moskvo prepoznavajo kot protiutež Kitajski in prav vojna v Ukrajini naj bi doslej preprečevala normalizacijo odnosov med velesilama. Trumpov »quid pro quo« v tem primeru dobesedno pomeni Ukrajina za Kitajsko, torej prepustitev vzhodne Evrope ruskemu interesnemu vplivu v zameno za Putinovo distanciranje od Kitajske. Toda vprašanje je, ali ameriškemu predsedniku ne pripisujejo preveč geostrateškega razmišljanja; kaj pa, če gre dejansko le za njegovo osebno afiniteto to avtoritarnega modela vladanja, kakršnega je vpeljal Putin v Rusiji?

Profimedia

Rusko-ameriško partnerstvo se je v zgodovini še najbolj skrhalo v 20. stoletju, po koncu druge svetovne vojne, ko je Sovjetska zveza postala vojaška sila in eden glavnih igralcev v Evropi, saj si je podredila praktično vso Vzhodno in del Srednje Evrope. Rusija se je prvič v svoji moderni zgodovini počutila dovolj močno, da lahko postavlja pogoje in izsiljuje druge. Ko se je Stalin po zaslugi svoje razvejane KGB-jevske agenture dokopal do jedrskega orožja, je njegova politika temeljila le še na argumentu moči. Prav ta element – čaščenje vojaške moči kot sredstva za dosego političnih, ekonomskih in celo ozemeljskih ciljev – je ključen za razumevanje ruske mentalitete v času hladne vojne.

Zaradi tega je bil šok po letu 1991, ko je največja jedrska sila na planetu razpadla, toliko večji, frustracije Rusov, ki so ure in ure stali v vrstah za hrano, pa neizmerne. O tem neslavnem poglavju ruske zgodovine je napisanih na kupe študij, ki izpostavljajo natanko tiste občutke, zaradi katerih je Vladimir Putin kasneje tako uspešno prevzel oblast in se utrdil na njej. V prvi vrsti je to občutek silnega ponižanja.

Po Gorbačovu je prišel Boris Jelcin, ki je poosebljal alkohol, apatijo in vulgarno rusko tranzicijo, v kateri se je država komaj rešila anarhije in državljanske vojne, predvsem pa ekonomske in socialne krize. Ko je leta 2000 na oblast prišel Vladimir Putin, se nikomur ni sanjalo, da bo iz njega nastal voditelj, o katerem bo velika večina Rusov prepričana, da je rešitelj Rusije.

Profimedia

Trumpova ruska ruleta

Da bi torej razumeli ruske cilje v Ukrajini, predvsem pa Putinove zahteve za končanje vojne, je nujno upoštevati vse te frustracije, ponižanja in čustva, zaradi katerih so Rusi danes to, kar so. Putinovo obnašanje ni nič drugega kot odsev ruske mentalitete, s katero se srečujejo vsi, ki poslujejo z njimi. Zamujanje je potreba po vzbujanju občutka pomembnosti. Narod, ki ga je režim tlačil sedemdeset let, hrepeni po priznanju pomembnosti – in Evropejci, sploh pa Nemci, ki so se z Rusijo po letu 2000 pogovarjali samo o gospodarskih temah, tega nikoli niso razumeli.

Donald Trump je prvi ameriški predsednik, ki je dojel, kdo je Putin in kaj pravzaprav hoče – in to samo zato, ker je sam precej podoben tip človeka. Tudi Trump je obseden s komplimenti, slavospevi in izkazovanjem spoštovanja. Več tujih državnikov, ki so to opazili, je izkoristilo priložnost in z laskanjem ameriškemu predsedniku hitro dobilo njegovo pozornost. Ideja o Nobelovi nagradi za mir, ker naj bi Trump osebno končal šest vojn, je natanko to, kar najbolj deluje pri Trumpu. In Trump je doslej tudi edini zahodni voditelj, ki je ugotovil, kako mora ravnati s Putinom, da si pridobi njegovo pozornost in spoštovanje.

V tem pogledu so za lase privlečene vse teorije zarote, po katerih naj bi Rusi razpolagali z obremenilnimi posnetki ali dokumenti o Trumpu, zaradi česar naj bi ameriški predsednik deloval v njihovo korist. Podobno neverjetna se zdi tudi teza, da je Trumpa že v osemdesetih v kremplje dobila nekdanja KGB ipd. Resnica je bržkone precej bolj preprosta: Trump kot poslovnež – primerjajte ga z Zoranom Jankovićem, pa bo precej bolj jasno, o čem pišem – je pri Putinu našel točko, skozi katero lahko normalno komunicira z njim, ga motivira in morda celo prepriča v kaj, če mu seveda za to dovolj ponudi. Za začetek že z izbiro Aljaske za njuno prvo srečanje v Trumpovem drugem mandatu sredi avgusta, kraj pa je bil rezultat pogajanj med Belo hišo in Kremljem in dokazuje, kako zelo so Rusi še vedno obremenjeni s preteklostjo in svojimi ponižanji. Frustracije so bile tudi eden glavnih razlogov za Putinovo obnašanje v zadnjih letih in njihova odprava bo tudi ključni pogoj za končanje vojne v Ukrajini.

Profimedia

Če bi Trumpu, ki zelo rad razlaga, da je za ukrajinsko vojno izključno kriv njegov predhodnik Joe Biden, dejansko uspelo dovolj motivirati Putina, da bi ta pristal na mir v Ukrajini, potem bo to mir po volji Rusije, Ukrajinci pa ga bodo sprejeli s stisnjenimi zobmi. Evropski voditelji, ki so minuli teden kot šolarji sedeli v Beli hiši in poslušali predavanja ameriškega predsednika, so dobili vlogo statistov. Toda tudi v Združenih državah obstaja močna opozicija proti diktatorskim ambicijam Donalda Trumpa, ki se bo čez tri leta in pol moral izseliti iz Bele hiše, pa če se bo temu še tako upiral.

Resda ima večino na vrhovnem sodišču, ki je julija 2024 v zadevi Trump vs United States z večino 6 proti 3 razsodilo, da predsednik ne more kazensko odgovarjati za uradna dejanja, storjena v času svojega mandata, kar z drugimi besedami pomeni, da je Trump prvi predsednik v ameriški zgodovini, ki je dobil absolutno imuniteto. Toda domnevajmo, da bodo vladavina prava, svoboda tiska in sistem zavor in ravnovesij v Združenih državah zdržali tudi Trumpove poskuse zlorabe oblasti in uvajanje avtoritarnih manir, kajti v nasprotnem bi se ameriška demokracija po 250 letih klavrno sprevrgla v avtokracijo.

Trumpu bi to seveda ustrezalo – Vladimirju Putinu pa še toliko bolj. Njuno tiho zavezništvo je že danes nočna mora vseh demokratov, ki jih spreletava srh ob misli, da se zgodovina farsično ponavlja in da bomo dobili le nekoliko modificiran sporazum Ribbentrop-Molotov, kjer bo vlogo Poljske tokrat igrala Ukrajina. Toda Evropa danes prave alternative niti nima, končanje vojne v Ukrajini je možno le ob angažiranju Donalda Trumpa, kar seveda najbolj ustreza Putinu. Čakati še dobra tri leta, da Trumpu poteče mandat in da v Belo hišo pride nekdo drug, bi bilo v vseh pogledih samomorilsko. Sploh pa ni izključeno, da Trumpa ne bi nasledil podpredsednik Vance, ki je v marsikaterem pogledu še radikalnejši od Trumpa. Z dežja pod kap je zadnje, kar potrebujemo v teh časih.