V Srbiji, kamor se je najboljši teniški igralec na svetu Novak Đoković vrnil po deportaciji iz Avstralije, se še ni zaključilo histeriziranje s tem v zvezi. Posebej, ker je zdaj še Francija napovedala, da na njihovem odprtem prvenstvu Rolandu Garrosu prav tako ne bodo smeli igrati necepljeni igralci. Izredno je dramatiziral srbski populistični predsednik Aleksander Vučić, ki je avstralske oblasti obtožil, da so maltretirale Đokovića, njegovo družino in kar celotno srbsko nacijo!?
Del njihove politične opozicije celo zahteva, da Srbija veleposlanika Avstralije v Beogradu razglasi za nezaželeno osebo. Mnogi Srbi so (znova) prepričani, da se je cel (vsaj zahodni) svet zarotil zoper njih. Toda pred nekaj dnevi je srbska profesorica dramaturgije in dramatičarka dr. Biljana Srbljanović v odmevni kolumni za priljubljeni tabloid Blic rojakom nalila čistega vina.
Profesorica je kolumno z naslovom »Srbi niso posebni« napisala še preden je bil znan epilog Đokovićeve sage v Avstraliji. Toda že tedaj je poudarila, da je dejansko pri celotnem fiasku še najmanj pomembna udeležba tenisača na odprtem prvenstvu Avstralije, ki sodi med štiri največje turnirje na svetu. Kot pravi, je pomenljivo, kaj je sploh privedlo do zapleta in način, kako se je ta pravno procesuiral. Prav tako vse reakcije, medijski zapisi, razkritja, izpadi Đokovićeve družine, tviti od predsednika Vućiča, mamine solze…
Po besedah Srbljanovićeve gre za primer kot iz učbenika, da bi Srbi kot družba ob vsaj minimumu racionalnega obnašanja doumeli, kaj je njihov osnovni problem. »Mi vztrajno zavračamo enostavno resnico: Srbi niso posebni. Enaki so kot vsi ostali. Celo najbolj posebni med nami so vredni enako kot najmanj posebni kjerkoli na svetu.«
Nadaljevala je, da je ključno, da vsi Srbi niso Novak. In če pričakujejo, da bo njega Avstralija tretirala drugače kot vse svoje državljane, ni čudno, če se potem sprašujejo: kako to, da nas ves svet sovraži? »Prvo, svet nas ne sovraži, ker smo nepomembni. Drugo, mi sovražimo svet, ker mislimo, da smo posebni, vendar tega nihče ne razume. Tretje, svet ne sovraži Novaka, pač pa se ta genialni športnik skozi celotno kariero trudi, da bi ga imeli po svetu bolj radi, potem pa se jezi, ker ni tako.« Srbljanovićeva je še opozorila, da gre vendarle zgolj za tenis (res da vrhunski), ogromen denar, milijonske zaslužke in neomejen vpliv zelo majhne skupine oseb, ki svojo moč uporabljajo samo zase.
»Ali bi Novak igral turnir, je pomembno samo zanj in za poslovanje odprtega prvenstva Avstralije, potem gre za zaslužke od TV prenosov, za zaslužke reklamnih agencij, prodajo izdelkov in za pogodbe. »Za človeštvo pa je to povsem nepomembno. Celo za Srbijo je irelevantno, razen tega, da se kažemo v zelo slabi luči.«
Ali bi nastopil ali ne, nima nobene zveze z »bojem za svobodo«, z njegovim »zoperstavljanjem tiraniji« ali recimo s »sramoto mednarodne skupnosti«. Po oceni dramatičarke gre izključno za dejstvo, da eden od najboljših športnikov vseh časov misli, da je bolj pomemben od vseh. Lahko bi izpustil ta turnir, se cepil ali ne, lahko predhodno ne bi šel bolan med otroke, lahko bi rekel očetu naj utihne in ne daje paranoičnih izjav… Lahko bi tudi rekel, v redu, nočete me, pa grem. »Vse to bi lahko storil, če ga ne bi mi kot družba prepričali, da se bori za srbsko posebnost. Da se mora svet prilagoditi nam in ne obratno. Da je on (mi) vreden več od vseh drugih.«