Sedem odmerkov cepiva (KOMENTAR)

Še nikoli nisem prejel toliko novoletnih voščil z željo, da bi se življenje vrnilo na stare tirnice. »Z vsemi radostmi, ki spadajo poleg,« je bil dodatek k enemu od voščil. Radosti? S sedanje perspektive bi bila velika radost že silvestrovanje na prostem, neomejeno druženje v centrih mest ob kuhanem vinu, prosto prehajanje mej, javno življenje brez preverjanj potrdil in natikanja mask … Štiriletni otroci že skoraj polovico svojega življenja živijo v svetu epidemije. Večkrat slišim besede: če bi marca 2020 vedel(a), da bomo v tej situaciji še decembra 2021, a ji kar ni videti konca, ne bi zdržal(a).

V rubriko ne vem, ali bi se smejal ali jokal bi lahko prejšnji teden uvrstili vest, da so zalotili moškega, ki se je cepil že sedemkrat in je imel namero cepiti se še naprej. Toda zadeva je dejansko tragična. Socialno stisko te osebe je izkoristilo več ljudi, za katere se je z navajanjem lažne identitete cepil, za povračilo pa je prejel denar. Malo denarja. Ti ljudje pa so na ta način prišli do potrdil o cepljenju, kateremu so se sami skušali sploh izogniti.

Po besedah vodje posvetovalne skupine za cepljenje Bojane Beović sedem odmerkov cepiva v krajšem obdobju ni nujno škodljivih, če resnejših reakcij ni imel že po prvih odmerkih. Toda tega seveda ljudje, ki so ga izkoriščali, niso vedeli, to jih ni niti zanimalo. Pa kaj, tudi če bi umrl. Samo da bi dobili za majhen denar svoja potrdila. Le upamo lahko, da bo pravosodni sistem toliko razumen, da bodo bistveno bolj od sedemkrat cepljenega kaznovani izkoriščevalci. Vse pa policija sumi za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine.

Zamišljam si, kako zadovoljni bomo po koncu epidemije in omejevalnih ukrepov. Po vzoru ene od judovskih šal. K družini z mnogimi otroki so se v hišo priselili še dedki in babice. Oče je odšel k rabinu s prošnjo, kaj naj stori, saj je prevelika gneča. Rabin mu je svetoval, naj v hišo pripelje še ovce. Kljub začudenju je kmet to storil. A bilo je še huje. Rabin mu je zato dejal, naj v hišo pripelje še koze. Tudi to je kmet storil, vendar je potem tarnal, da jim tako ni več živeti. V redu, pravi rabin, zdaj pa naj vse ovce in koze spravi iz hiše na skedenj. Čez nekaj dni spet pride kmet ves žareč. Njegova hiša je prostorna, velika, ni gneče, je navdušen.

Tako si predstavljam življenje po epidemiji. Z »radostmi«, ki so se prej zdele samoumevne, pa nismo vedeli, da niso.