Erdoganovi zagovorniki trdijo, da bi spremembe ustave, o katerih bodo Turki 16. aprila glasovali na referendumu, Turčijo zgolj približale predsedniškemu sistemu, kakršnega imajo denimo v Franciji. Kritiki nasprotno opozarjajo, da bi še povečale moč avtokrata, ki je po lanskem neuspelem puču brutalno obračunal z nasprotniki, in mu podelile pristojnosti, ki jih nima noben drug predsednik v zahodnih demokracijah.
Nasprotnike turškega predsednika skrbi predlagane spremembe ustave, ki opredeljujejo pristojnosti predsednika države. Te bi se z novo ustavo močno povečale, predsednik bi imel velik vpliv ne samo na izvršno, ampak tudi zakonodajno in sodno vejo oblasti.
Po trenutni ustavi je vloga turškega predsednika predvsem ceremonialna, a vseeno ima že zdaj precej več pristojnosti kot večina evropskih predsednikov. Z novo ustavo bi prevzel pristojnosti predsednika vlade, ta funkcija pa bi bila sploh odpravljena. Predsednik bi imenoval svoje ministre, ki ne bi bili več odgovorni parlamentu, temveč le predsedniku. Proračunskega predloga ne bi več sestavila vlada, ki bi ga nato podala v odobritev parlamentu, temveč bi proračun sestavljal predsednik sam. Glavnina vprašanj nacionalne varnosti ne bi bila več v domeni vlade, temveč predsednika države, ki bi bil poslej edini, lahko razglasi izredne razmere. Doslej je bilo to v pristojnosti parlamenta.
Predsednik držav bi imel vpliv na zakonodajno oblast, kar je v nasprotju z idejo neodvisnosti treh veja oblasti v sodobnih demokracijah. Poslanci poslej v parlamentu ne bi smeli več zastavljati neposrednih vprašanj ministrom, temveč bi morali vnaprej podati pisna vprašanja. Parlament sploh ne bi več mogel izglasovati nezaupnice vladi – člen ustave, ki to določa, bi bil odpravljen.
Vloga parlamenta v demokraciji je sprejemanje novih zakonov ali dopolnjevanje in spreminjanje obstoječih. Z novo ustavo bi parlament izgubil moč izdajanja dekretov z zakonodajno močjo; predsednik države bi moral odobriti vso novo zakonodajo. Odpravljen je tudi člen ustave, ki določa, da predsednik države ne more pripadati nobeni politični stranki. Erdogan bi tako lahko bil nesporni vladar države in svoje stranke.
Ustavne spremembe bi Erdoganu omogočile še konkretneje poseči v sodno vejo oblasti, kot si je privoščil po čistkah v zadnjega pol leta. Sodnike in odvetnike v Turčiji nastavlja poseben 22-članski nadzorni svet. Z novo ustavo bi bil okleščen na 13 članov, dva člana pa bi bila ministra, preostale bi imenovala predsednik in parlament. Če bi bil ta pod nadzorom predsednika, kot je sedaj, bi v praksi en človek lahko vplival na sestavo organa, ki bdi nad turškim pravosodjem.