Napis »Ko tiranija postane zakon, upor postane dolžnost« je štrlel iz poplave »Je..š ICE« in podobnih krikov jeze, s katerimi so Angelenosi ozaljšali zidove na zgradbi zveznih oblasti v Los Angelesu. Ni bilo čisto jasno, ali je v mestu vzcvetel plemenit upor proti tiranom ali smo bili ponovno priča izgredom ali prepletu obojega, natančno pa se je vedelo, kaj je žariščna točka. Kare stavb na severu mestnega središča, kjer je sedež sodišč, zapora in zveznih agencij, med njimi tudi vse bolj razvpita služba za priseljevanje in carino (ICE), je postal oblegano območje. Ko so agentje ICE začeli dovažati meščane brez ustreznih dokumentov za prebivanje v državi, so se protestniki zgrnili pred zapor, da jim otežijo početje.

V mestu, kjer je tretjina prebivalcev rojena v tujini, več kot polovica pa se jih doma ne pogovarja v angleščini, pripadnosti ne merijo s pravnim statusom, zato so aretacije mnogi občutili kot napad. Pospešeno zapiranje priseljencev brez dokumentov poteka že tedne, ves ta čas narašča jeza, v LA-ju je kapljo čez rob pognala serija vpadov prvi petek v juniju. Zvezni agentje so vdirali v podjetja in planili pred trgovine, kjer ljudje brez dela čakajo, ali jih bo tisti dan kdo najel. V varnem mestu v varni zvezni državi, kjer lokalne oblasti, vključno s policijo, ne smejo sodelovati z zveznimi agencijami pri iskanju priseljencev brez dokumentov, so se po družbenih omrežjih širila sporočila o »ugrabitvah« in »izginotjih« ter sprožila spontan odpor.

Profimedia

Vojaško netivo

Množica sprva ni bila zelo velika, zato pa raznolika, mladi latinosi – mnogi so otroci prve generacije priseljencev – študenti, starejši liberalci, levičarski aktivisti. Hitro se jim je pridružila tudi vandalska svojat, hormonsko zmedeni smrkavci, ki so iskali »tik-tok trenutke«, militantni izgredniki, ki vsako podobno priliko izrabijo za »upor proti sistemu«, kar ponavadi pomeni uničevanje. Njihovo početje je drugače miroljubnim protestom nadelo ravno dovolj ostrine, da je Bela hiša začela govoriti o »nasilni vstaji«, predsednik Donald Trump pa je prevzel nadzor nad kalifornijsko narodno gardo, rezervno sestavo vojske, ki je sicer podrejena guvernerjem zveznih držav, in jo poslal na ulice Los Angelesa.

Tako kalifornijski guverner Gavin Newsom kot županja LA-ja Karen Bass sta nasprotovala ukazu in pravilno napovedala, da bo to le prililo olja na ogenj. Načrtno kurjenje samovozečih taksijev podjetja Waymo je metaforo o ognju spremenilo v resnične kresove, ki so posebej lepo goreli v temačnih sporočilih Bele hiše o »boju za reševanje civilizacije«. Newsom je Trumpu očital, da »ustvarja strah in teror« ter »umetno krizo, ki mu omogoča prevzem državne milice, s čimer škoduje temeljem naše republike«. Predsednik je v svojem slovitem slogu skokovitega stopnjevanja sporov v mesto poslal še marince in sprožil vse alarmne zvonce o strogi ločnici med uporabo vojske na domačih tleh.

Upor se je začel širiti po vseh ZDA, svoj protestniški lonček so nemudoma pristavili Newyorčani, na ulice so šli v Chicagu, Filadelfiji, Las Vegasu, Seattlu, Minneapolisu, v teksaški liberalni trojki Dallas, San Antonio in Austin (konservativni guverner Greg Abbott je v uporna mesta nemudoma poslal teksaško narodno gardo, da ne bi zaostajal za Trumpom). V Kaliforniji so iskali ravnotežje med obsojanjem zveznega posega in strogimi ukrepi policije, da bi pokazali, kako ta ne potrebuje pomoči pri obvladovanju razmer. Trump je imel v vsakem primeru zmagovito sporočilo, če bi dogajanje ušlo izpod nadzora, napotitev vojakov postane upravičena, ko so policisti ohranjali red, se je bahal, »če naše čete ne bi šle v Los Angeles, bi ta pogorel do tal«.

Profimedia

Toda narodno gardo so uporabili tudi kot vojaški ščit za agente ICE, ki so nadaljevali z aretacijami, kar je stopnjevalo jezo Losangelešanov. In strah priseljencev, mnogi niso odhajali v službe, otroci v šole, da ne bi postali tarče racij. »Ko vdirate v trgovine in na delovna mesta, ko ločujete starše od otrok, ko na naše ulice pošiljate karavane oklepnikov, ne poskušate nikogar zaščititi – poskušate povzročiti strah in paniko,« je bila ostra županja Bassova. Tudi guverner Newsom je nadaljeval boksarski dvoboj z Belo hišo. Zanj je to priložnost, da v demokratski stranki, željni odločnega vodje za boj s Trumpom, utrdi svoj položaj kot eden vodilnih demokratskih predsedniških kandidatov na volitvah 2028.

Nadiranje agentov

Vse niti sedanje krize se stekajo v roke Stephena Millerja, ki je že v prvi Trumpovi vladi slovel po svojih skrajnih stališčih do priseljevanja, sedaj je na vplivnem položaju namestnika vodje osebja v Beli hiši. Če je Tom Homan, posebni svetovalec predsednika za mejo in nelegalno priseljevanje, tedne zagotavljal, da se bodo zvezne agencije pri izgonih osredotočile na storilce kaznivih dejanj ter člane tolp, Miller ves čas pritiska, da je treba doseči dnevne kvote aretacij. Logika je preprosta, za uresničitev Trumpove obljube o milijonu izgnanih na leto, je treba vsak dan aretirati tri tisoč ljudi. Kar pomeni, da zelo hitro zmanjka ne samo kriminalcev, pač pa tudi storilcev prekrškov, saj raziskava za raziskavo dokazuje, da je v ZDA raven kriminala med nedokumentiranimi priseljenci precej nižja kot med državljani.

Profimedia

Izjemno konservativni Miller je v drugi polovici maja skupaj z ministrico za domovinsko varnost Kristi Noem v Washington sklical vrh vseh 25 podružnic ICE in zbrane napadel, da ne opravljajo svojega dela, ter zahteval, naj odidejo v trgovine in lokale, kjer se zbirajo nedokumentirani priseljenci, ter začno z množičnimi aretacijami. Bela hiša takšne zgodbe ponavadi označi za izmišljotine liberalnih medijev, a je o dogajanju v prestolnici poročal konservativni časnik Washington Examiner.

Podobno je o posledicah sestanka pisal prav tako ne ravno liberalni časnik Wall Street Journal, v lasti razvpite družine Murdoch. V dneh po nadiranju lokalnih vodij ICE je število aretacij opazno naraslo. Že tako sporno delovanje zveznih agentov je postalo še bolj grobo in pomeni oster prelom s praksami prejšnjih vlad, republikanskih ali demokratskih. Maskirani agenti pridržujejo ljudi, ne da bi se identificirali, aretacije pogosto izvajajo brez naloga.

V civilnih oblekah sedijo pred sodnimi dvoranami in čakajo na priseljence, ki so v postopkih za pridobitev statusa begunca in se morajo redno javljati sodišču, nato jih zvlečejo v zbirne centre. Dovolj je, da nekoga osumijo nezakonitega bivanja v državi, ljudje v zveznem sistemu pridržanja izginjajo, ne da bi družine ali odvetniki vedeli, kaj se je zgodilo z njimi, trdijo novinarji WSJ.

»V Coral Springsu na Floridi je vsaj osem agentov v taktični opremi, s ščiti in z naperjenimi puškami obkolilo hišo in aretiralo družinskega očeta brez kazenske datoteke. V Irvinu v Kaliforniji se je kolona vojaških vozil napotila v predmestje okrožja Orange, da bi aretirali nekoga, ker naj bi nalepil letake z opozorilom sosedom o prisotnosti agentov ICE.« LA Times je poročal o jutranjih racijah na poljih, ko agentje pod okriljem megle lovijo pobiralce pridelkov in z vozili zasledujejo pobegle. »Od vseh nedržavljanov, ki bi jih lahko ciljali, so se lotili ljudi, ki nas dobesedno hranijo,« se je čudil eden od komentatorjev.

Profimedia

Razočarani podporniki

Bela hiša se trudi dehumanizirati ljudi, ujete v mreže ICE, njena piarovka Karoline Leavitt jim zadnje dni vztrajno lepi oznake »nezakoniti tuji morilci, posiljevalci in pedofili«. Toda vse več razkritih zgodb vse bolj megli takšno optiko, tudi med republikanci, ki se soočijo z dogajanjem. Vincent Scardina z otokov Key West na jugu Floride je jeseni volil za Trumpa, konec maja pa ostal brez šestih delavcev v svojem podjetju za prekrivanje streh. Agentje ICE so ustavili kombi s potniki latino videza in odpeljali šest izurjenih krovcev, ki so v ZDA prišli iz Nikaragve. Ni pomagalo, da je peterica imela urejeno dokumentacijo, z dovoljenji za delo v ZDA, in so čakali na odločitev sodišča o priznanju statusa begunca. Nihče ni imel kazenske datoteke, ne v ZDA niti v Nikaragvi.

»Ne moremo kar čez noč najti novih delavcev, kot to morda lahko v velikih mestih,« je jezen Scardina, ki je ostal brez tretjine zaposlenih. A ne le jezen, ampak užaloščen na robu solz. »To niso samo zaposleni, spoznaš jih, postaneš njihov prijatelj. Še vedno lahko grem domov in objamem svojega otroka. Ti fantje tega ne morejo in si tega ne zaslužijo. Ko vidiš, kaj se zgodi njihovim družinam, je to šok.«

Scardina, ki se je tako kot mnogi Američani strinjal s predsednikovo politiko do priseljevanja, je verjel napovedim, da se bo vlada osredotočila na izgone kriminalcev. Sedaj se sooča z resničnostjo, ki ima gospodarske posledice: »To se ne dogaja samo meni. Vem za podjetnika, ki se ukvarja z urejanjem okolja in ki je naenkrat izgubil celotno ekipo, devet ali deset ljudi. Nenadoma je ostal brez posla.« Po študiji, ki jo je lani objavila raziskovalna skupina Hamilton Project iz mnenjske organizacije Brookings Institution, je večji pritok priseljencev v 2022 in 2023 v obeh letih zvišal BDP (za 0,1 odstotne točke).

Profimedia

Množične racije morda že imajo posledice na trgu dela, saj se je rast zaposlenosti v panogah, ki so močno odvisne od delavcev brez dokumentov, upočasnila. Ankete prav tako od marca zaznavajo veliko upadanje delovne sile, rojene v tujini, hkrati v njih sodeluje vse manj nedavnih priseljencev. Za zdaj so to le slutnje, saj ne obstaja meritev, ki bi se neposredno ukvarjala z nedokumentirano delovno silo, podatki, ki obstajajo, pa so nestanovitni in jih je težko razčleniti. Mnogi ekonomisti, kot nekdanji minister za delo Robert Reich, opozarjajo tudi na davke, ki jih plačujejo, leta 2022 so v javne blagajne na zvezni in lokalni ravni prispevali slabih 97 milijard dolarjev.

Malica sovraštva

Millerjev izjemni vpliv na delovanje vlade je sprožil nekaj ostrih odzivov. Terry Moran, sedaj že nekdanji dopisnik televizijske mreže ABC, je o njem na družbenem omrežju X zapisal, da je eden tistih, ki »impulze trumpističnega gibanja prevajajo v politiko«, a bolj kot to je »pozornosti vredna njegova žolčnost«. Po Moranovih besedah je »bogato obdarjen s sposobnostjo sovraštva. Je sovražnik svetovnega formata. Že ko ga pogledate, vidite, da je sovraštvo njegova duhovna hrana. Svoje sovraštvo pojé.«

Na ABC so se po kritikah iz Bele hiše nemudoma znebili dolgoletnega novinarja, kar kaže na naraščajoči vpliv Trumpa na ameriške medijske korporacije. Moran ni edini, ki opozarja na zloveščost Millerja, nekakšnega preseka med Brankom Grimsom in Odilom Globočnikom. Zanj velja, da spodbuja najbolj temačne vzgibe predsednika države. »Pogosto ga opisujejo kot arhitekta Trumpove politike priseljevanja, vendar je njegova vloga političnega stratega – in glavnega provokatorja – veliko večja,« trdi Nick Miroff s časnika The Atlantic.

Profimedia

Ni naključje, da prav v Los Angelesu najbolj agresivno uveljavlja zamisli, ki jih širi v gibanju MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko). Odraščal je namreč v premožnem, liberalnem predelu Santa Monica in postal njegovo idejno nasprotje. »Veliko predelov mesta, kjer sem se rodil, zdaj spominja na propadle države tretjega sveta. Razdrobljeno, balkanizirano družbo tujcev,« prejšnji teden ni skrival svojih občutij. Izgone iz skalpela za odstranjevanje ljudi, ki so nevarni družbi, spreminja v metlo kulturnega boja proti nezaželenim prišlekom, ki menda ogrožajo civilizacijo.

Komu so v Beli hiši pripravljeni odpreti vrata, so pokazali nedavni ukrepi, ko so uvedli prepoved vstopa za državljane dvanajstih držav in delno še za sedem drugih, hkrati na podlagi izmišljenih obtožb o genocidu podelili begunski status belim kmetovalcem iz Južne Afrike. Ob tem uveljavljajo tudi skrajno moč izvršilne oblasti, pri čemer pravno podlago iščejo v stari, redko uporabljeni zakonodaji.

Denimo v zakonu o vstaji, ki omogoča napotitev vojske v primeru civilnih neredov, vstaje in oboroženega upora proti zvezni vladi. V ozadju »veliki, čudoviti zakon« o financiranju vlade, ki ga sprejemajo te dni, prinaša ogrodje za milijonski izganjalski stroj, z več kot 150 milijardami dolarjev za njegovo delovanje. Kar pomeni, da bo ICE dobil dovolj denarja za uresničevanje vseh Millerjevih namer.

»Začenjam občutiti nekaj grdega,« je v Los Angelesu razmišljal Josue, 45-letni nikaragovski prosilec za status begunca. »Podobno je občutku negotovosti, ki sem ga čutil v lastni državi. Skoraj enako strašljiv, grd, skrit občutek nevarnosti.«