Danes se zdi, da je svetovno politiko lažje razumeti kot resničnostni šov z neomejenim proračunom in zelo slabim scenarijem – v katerem se demokracija bori za preživetje med oglasi, carinami in teorijami zarote.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred dobrim tednom dokazal, da se je naučil jeklene potrpežljivosti, ko je v floridskem klubu Mar-a-Lago stal ob Donaldu Trumpu in poslušal njegovo besedičenje, kako »Rusija želi, da bi bila Ukrajina uspešna«. Le dan po tem, ko je Kremelj Kijev ponovno zasul z bombami. Pred letom dni bi se takšna izjava ameriškega predsednika zdela precej kisla šala, toda ZDA niso več država, kot smo je bili vajeni. »Nekako ne dojamemo, da pri veliko elementih niso več zaveznica, so na drugem bregu,« je izkušnjo iz Varnostnega sveta Združenih narodov pred dnevi opisal Samuel Žbogar, naš veleposlanik pri svetovni organizaciji. Če so ZDA po koncu hladne vojne, po »koncu zgodovine«, uveljavljale skupen mednarodni red ter vsaj načeloma spodbujale liberalizem in demokracijo, pod Trumpom postajajo ideološki kompas tako imenovane iliberalne ali populistične internacionale, vse manj ohlapne povezave avtoritarnih in neliberalnih vlad ter strank, običajno – vendar ne nujno – usmerjenih globoko proti skrajni desnici.

Bolj kot položaj na politični mavrici jih povezuje odnos do demokratičnih institucij in liberalnih vrednot, pripravljenost za »personalizacijo oblasti«, ko voditelj skuša osredotočiti vzvode moči v svojih rokah, pri čemer sistematično razgrajuje ali slabi institucionalne kontrole in ravnotežja, ki omejujejo njegovo vladavino, ter z uporabo dezinformacij spodkopava politične tekmece. Gre za širok razpon, od voditeljev, kot je Trump, ki vse hitreje razžirajo dolgoletne demokracije, do diktatorskih samodržcev, kot je severnokorejski voditelj Kim Džong-un. Današnje iliberalne internacionale ne usmerjata Moskva ali Peking, čeprav je septembra pekinško srečanje Šija Džinpinga, Vladimirja Putina in Kima dajalo vtis posveta Kominterne, ampak deluje kot vrsta omrežij, ki se bolj ali manj prekrivajo in niso nujno usmerjena k istim ciljem. Trump napada Iran in Venezuelo, a se vztrajno loteva perverznega ljubimkanja s Putinom, ki spleta tesne gospodarske in varnostne vezi s Teheranom in Caracasom. Tako Washington kot Moskva sta z uporabo veta izničila vlogo Varnostnega sveta, nedemokratične sile pogosto diplomatsko ščitijo druga drugo, tudi z zagovarjanjem odnosa do človekovih pravic, pomagajo si pri iskanju obvoznic mimo sankcij, skratka ustvarjajo okolje, v katerem se represija normalizira in odgovornost zmanjšuje.
Novi potencialni avtokrati dobivajo signale, da tudi takšno vodenje držav lahko dobi legitimnost in podporo na svetovnem prizorišču. Svet je že četrt stoletja v demokratični recesiji, liberalna demokracija pa postaja ogrožena vrsta, saj je po merilih organizacije V-Dem Institute, ki deluje na švedski Univerzi Gothenburga, lani kar 45 držav od demokracije prešlo v avtokracijo, kar še posebej velja za Vzhodno Evropo in Centralno Azijo. Za polnopravne liberalne demokracije šteje le še 29 držav, Slovenija je ne samo med tistimi, ki so nedavno zdrsnile iz tega kluba na nižjo raven volilnih demokracij, ampak je na listi sedmih opazovanih držav, ki jim grozi padec med avtokracije. Te so ne samo številnejše, ampak skupaj predstavljajo več kot 70 odstotkov svetovnega prebivalstva, hkrati pa so vse bogatejše. Leta 2022 so imele že 46-odstotni delež svetovnega BDP (merjeno s primerjavo kupne moči v posamezni državi), dvakrat toliko kot leta 1992. Ko se razlika v zmogljivostih med avtoritarnimi in demokratičnimi omrežji povečuje, je avtoritarno vladavino lažje vzdrževati, demokratično nazadovanje pa težje preprečevati.

Demokratična recesija

Politologi Nic Cheeseman, Matías Bianchi in Jennifer Cyr v analizi za časnik Foreign Affairs ugotavljajo, da slabi tudi sodelovanje med demokracijami, »financiranje, energija in zmogljivosti demokratičnega zavezništva so se zmanjšali, saj institucije liberalnega reda izgubljajo svojo moč«. ZDA v švedskih meritvah še vedno veljajo za liberalno demokracijo, a je prav drugo vstajenje Trumpa dalo izjemen pospešek avantgardi populističnih voditeljev po vsem svetu in legitimiralo njihovo utrjevanje moči. Njegovo lomastenje s carinami je prineslo diplomacijo ponižne uslužnosti, kar je vljudno ime za mešanico hvalospevov geniju v Beli hiši, prinašanja daril (četica švicarskih poslovnežev je brezsramno prikorakala s kilogramsko palico zlata) in drugih oblik trumpolizništva. »EU kalkulira, kaj je najboljše,« je Žbogar opisal težave evropskih politikov, ki si v času zaostrenih razmer z Rusijo in iskanju rešitve za ukrajinsko vojno ne morejo privoščiti še zaostrovanja razmer z ZDA. Če je grožnjo severnokorejske avtarkije lahko razumeti, je precej težje sprejeti (in razumeti) nevarnost donedavne zaveznice. Tudi za profesionalce, po besedah Žbogarja, je »kruto, težko se prilagajamo« na njeno novo vlogo.

Ko oblast – tudi takrat, ko se razglaša za liberalno ali progresivno – relativizira pomen neodvisnih medijev, delegitimira opozicijo, personalizira izvršno moč in posega v ravnotežje institucij, uporablja isti repertoar, kot ga vidimo pri odkrito iliberalnih režimih. Populizem se ne začne s skrajno desnico, temveč z idejo, da je cilj dovolj plemenit, da opravičuje erozijo postopkov.

Takšen pogled seveda ni enoten, populistični politiki po vsem svetu, kot so denimo naš vzhodni sosed Viktor Orbán, britanski skrajni desničar Nigel Farage, pa Argentinec Javier Milei, že leta poglabljajo vezi s Trumpovo desnico, postali so stalnica na ameriškem zborovanju Konservativna politična akcijska konferenca (CPAC), na drugi strani Atlantika redno gostujejo v pogovornih oddajah in podkastih. Med spomladanskimi predsedniškimi volitvami v Romuniji se je nacionalist George Simion razglašal kar za »kandidata na Trumpovi listi MAGA«. Pred tem so oblasti v Bukarešti na precej moten način preprečile udeležbo na volitvah še bolj skrajnemu nacionalistu in nasploh hudo reakcionarnemu Calinu Georgescu, ki je po svojih besedah prav tako »ultra za Trumpa«. Pritožbe, da je bil žrtev »lova na čarovnice« in koruptivnih liberalnih institucij, so v sedanji pozlačeni Beli hiši odzvanjale zelo domače. Zato ga je podpredsednik J. D. Vance februarja v svojem strupenem govoru na münchenski varnostni konferenci uporabil kot kronski dokaz za nepravično odrivanje desničarskih strank v Evropi.

Vanceove besede so pomembne iz več razlogov. Trump je predvsem razdiralec, nagnjen k rušenju struktur, ki mu niso všeč ali bi se mu lahko postavile po robu, ter intelektualno in ideološko zelo neustvarjalen. Njegov podpredsednik pa je eden od stvarnikov novega reda, s katerim sedanji Washington polni nastajajočo praznino. Del tega je temačna nacionalna varnostna strategija, katekizem največjega omrežja znotraj iliberalne internacionale, v njem pa grozi z načrtnim oživljanjem evropskih nacionalizmov. Z neposredno podporo skrajno desničarskim nacionalističnim strankam ne skrivajo neposrednega vmešavanja v demokratično politiko članic EU. Čeprav Trump te dni životari globoko v rdečih številkah (ne)priljubljenosti, gibanje MAGA pa razžirajo vse hujša notranja nesoglasja, je do leta 2028 še veliko časa, Vance pa prvi v vrsti za Trumpovega republikanskega naslednika. In z njim temačna »psihologija populističnih zamer«, kot pogledom podpredsednika na mednarodne odnose pravi nekdaj vplivni republikanski politik in diplomat Robert Zoellick. To je še toliko bolj pomenljivo, ker so včasih njemu očitali, da je zaradi prevelike osredotočenosti na pragmatično, državocentrično diplomacijo rad spregledal globlja moralna vprašanja ali idealistične težnje v zunanji politiki.

Profimedia

Šteje le zmaga

Zoellick je v očeh vizionarjev MAGA staromodni konservativec, ki tako kot zmerneži in klasični liberalci sodi na smetišče zgodovine. To je prepričanje Steva Bannona, samooklicanega velikega stratega gibanja, predvsem pa njegovega uspešnega propagandista in snovalca zloveščih vizij, ki se pogosto zdijo pretirane, dokler se čez čas ne uresničijo. »Ko gibanje MAGA pridobiva zagon in se krepi, se premika veliko bolj v desno, kot je predsednik Trump,« je napovedoval že lani, še preden se je ta vrnil v Belo hišo. In dodal: »Nikoli ne bomo razumevajoči, dokler ne dosežemo tega, kar hočemo. Ne iščemo kompromisov. Želimo zmagati.« Del boja so »mednarodni elementi našega gibanja. Za rock zvezdo smo naredili Nigela (Faragea), (italijansko premierko) Giorgio Meloni, (francoska nacionalistka) Marine Le Pen je rock zvezda. Geert (Wilders, nizozemski populist) je rock zvezda.« Tudi vladni uradniki v Washingtonu odkrito govorijo o vzpostavljanju globalne desnice, iz začasnega političnega izgnanstva se vrača Elon Musk, spor s Trumpom se je ohladil in znova piše zajetne čeke za njegovo republikansko stranko. Brez dvoma bo (je) aktiven tudi pri spodbujanju skrajno desničarskih strank po vsem svetu, kar bo pri 700 milijardah dolarjev osebnega premoženja mačji kašelj.

Musk je le ost tehnoloških mogočnežev, ki so hitro stopili v tabor MAGA, predvsem zaradi koristi za svoje »magalomanske« korporacije. Vmešavanje Bele hiše v druge demokracije v imenu »svobode govora« ni le krepitev tamkajšnjih populističnih sil, ampak interesov tehnoloških podjetij, ki se ne želijo podrejati tujim vladam in so nezadovoljna z obsežnimi predpisi, s katerimi denimo Evropska unija posega v njihovo industrijo. Dodatna dimenzija Trumpovega gospodarskega ustrahovanja sveta je tako križarski pohod proti prizadevanjem za prepoved sovražnega govora in proti regulaciji digitalne sfere. Kar je posebna oblika hinavščine, saj med zavzemanjem za deregulacijo digitalnih platform v imenu zaščite svobode govora na družbenih omrežjih brskajo po tem svobodnem govoru, in če jim (zaradi ideoloških razlogov) ni všeč, to uporabijo za izgone ali zavračanje vstopa v državo. Ne kažejo samo globokega nespoštovanja pravic drugih držav, da same določijo svoj pristop k regulaciji platform, ampak ohranjajo odprta vrata glavnega bojišča demokracije.
»To je ulični pretep, odločal se bo na družbenih omrežjih,« je že lani napovedal Bannon.

Medsebojna podpora po besedah nemškega politologa Jana-Wernerja Muellerja kaže na premike v jedru delovanja desničarskega populizma. »Do nedavnega je bil prikaz zavezništva skrajno desnih populističnih strank oblika samopromocije in ne izraz resnične solidarnosti. Le malo skrajno desničarskih osebnosti se je žrtvovalo druga za drugo ali resno poseglo v notranje zadeve drugih držav, da bi podprle zaveznike. Prizadevanja za združitev skrajne desnice v Evropskem parlamentu so bila žalostno neuspešna,« ugotavlja Mueller. Vsak skrajno desničarski voditelj je v osnovi nacionalist, zato se njihova medsebojna zavezništva zdijo protislovje. Toda Trump v politični prostor doma in v tujini vnaša nova protislovja, zaradi katerih je njegove usmeritve vse težje razvozlati. Ob posegih Washingtona v Latinski Ameriki bi morali zvoniti vsi evropski alarmi, Trump je na jug planil z enako žolčnostjo in grožnjami, kot jih usmerja proti svojim političnim nasprotnikom doma, to in odnos do Ukrajine pa je napoved, kaj lahko v prihodnje pričakujemo iz Washingtona.

Profimedia

Laboratorij prisile

Brazilijo je napadel s carinami, da bi skrajno desničarskega nekdanjega predsednika Jaira Bolsonara zaščitil pred sodnim »lovom na čarovnice«. Konec novembra se je v volitve v Hondurasu vmešal z novim krogom izsiljevanja in od prebivalcev zahteval, naj volijo za najbolj desnega kandidata Nasryja Asfuro, če ne, bo umaknil sleherno ameriško pomoč državi. Šele na božični večer so ga po dolgem, mučnem in za mnoge spornem preštevanju razglasili za tesnega zmagovalca. Taktiko korenčka in palice je pred tem preizkusil v Argentini, ko je oktobra zaveznika Mileia reševal z napovedjo zajetnega paketa 20 milijard dolarjev pomoči, a le če bodo Argentinci podprli njegove kandidate (in so jih). »Donroejeva doktrina« brez olepševanj deluje kot disciplinski režim, Washington pa ne potrebuje invazije, da bi prevrnil red na polobli. A se ne izogiba niti tej, Venezuela je obdana z ameriško armado, ki se zabava z zunajsodnimi poboji domnevnih tihotapcev drog, medtem ko čaka na morebiten ukaz za odstavitev predsednika Nicolasa Madura in zamenjavo režima.

Celotna regija je razpadla na poslušne zaveznike in ideološke sovražnike. Voditelji, kot so Nayib Bukele iz Salvadorja, Milei iz Argentine in Daniel Noboa iz Ekvadorja, so bili za poslušno kimanje nagrajeni s financiranjem, varnostnim sodelovanjem in diplomatsko naklonjenostjo. Nasprotno dinamiko doživlja levičarski kolumbijski predsednik Gustav Petro, ki se je uprl Trumpu, zato je deležen nenehnih žalitev, država pa izpostavljena kazenskim ukrepom. Tudi grožnjam, da bo nova potencialna fronta v vojni proti »narkoterorizmu«, kar postaja priročna oznaka za upravičevanje ameriških vojaških akcij na ozemlju drugih držav. Zato ni čudno, da karibske in srednjeameriške države barantajo z ustavljanjem migracijskih tokov, vojaškimi bazami ali varnostnimi koncesijami, samo da bi ohranile naklonjenost Bele hiše. Celo zmaga Brazilije, ki kljub carinam ni popustila pritisku, naj ne obsodijo Bolsonara, je hkrati svojevrsten uspeh Trumpa: nedoslednost se zdi kot strategija, saj razbija sodelovanje vlad, postavlja jih v odvisen položaj, osami ter sili v nenehno odzivanje pri sprejemanju odločitev, meni Jordana Timerman, južnoameriška dopisnica dnevnika The Guardian. A hkrati poudarja, da »Trumpova oživljena imperialna drža« ne uspeva le zaradi ameriške moči, ampak tudi zaradi »ideološke izčrpanosti levice«.
Pripadniki iliberalne internacionale imajo redko enake svetovne nazore, včasih zasedajo celo nasprotne ideološke skrajnosti, njihova sporočila povezujejo skupne teme. Ponavadi ideološka platforma obrambe pred »globalisti« in nelegitimnimi »liberalnimi elitami«. Pogosto vključujejo pozive k zmanjšanju pravic žensk in manjši zaščiti za skupnost LGBTQ. V Evropi in ZDA jih običajno predstavljajo kot grožnje tradicionalnim družinskim strukturam, verski svobodi ali nacionalni identiteti, medtem ko njihovi kolegi v Rusiji in delih Afrike in Latinske Amerike pogosto prikazujejo enakost spolov in reproduktivne pravice kot tuje, zahodne vsiljenosti, ki spodkopavajo kulturno suverenost. »Pomemben je skupni cilj sporočil: zasejati dvom o demokratičnih institucijah, univerzalnosti človekovih pravic in legitimnosti zahodne morale in vlade,« trdijo Cheeseman, Bianchi in Cyrova. Takšna retorika, pospremljena s številnimi teorijami zarot, zlahka prestopa meje, skrajno desni politiki pa drug od drugega kopirajo najučinkovitejše prijeme za spodkopavanje demokracije. Denimo siljenje organizacij civilne družbe, da se morajo registrirati kot »tuji agenti«, ali druge podobno slabo prikrite taktike pritiska.

Omrežja, denar in ideologija

Mueller trdi, da ima skrajna desnica tudi »nadnacionalno ideološko infrastrukturo ... seveda ne v smislu nekakšne Kominterne, ki bi izdajala zavezujoče razlage doktrine«. Toda sodelovanje poteka, februarja so se v Madridu na shodu Naredimo Evropo spet veliko zbrale skrajno desničarske stranke z vse celine. Ameriško zborovanje CPAC se je razširilo na Madžarsko in Poljsko, na tisoče udeležencev iz držav po vsej Evropi, v Latinski Ameriki in od drugod pa je spletlo nove mreže mednarodnih povezav, prek njih razširjena avtoritarna sporočila pa postajajo vse bolj sprejemljiva za širšo javnost. Madžarski inštituti, ki jih (izdatno) podpira Orbanova vlada, so tesno povezani z ameriško konservativno organizacijo Heritage Fundation, v kateri je nastal program Trumpove vlade in ki je presejala kadre zanjo. Španska skrajno desna stranka Vox je od madžarske banke MBH (takrat še MKB Bank) prejela 9,2 milijona evrov posojila za svojo volilno kampanjo 2023. S skoraj polovico delnic je največji delničar banke Lőrinc Mészáros, otroški prijatelj Orbána in najbogatejši Madžar, približno 30-odstotni delež ima tudi vlada v Budimpešti, a je zanikala, da bi imela vlogo pri izdaji posojila. Toda kot v Foreign Affairs opozarja trojica politologov, »ko imajo potencialni avtokrati na voljo takšno financiranje iz neliberalnih režimov, ne samo precej lažje ohranijo svoja (politična) prizadevanja, ampak imajo finančno prednost pred demokratičnimi tekmeci.«

Poleg tega »demokrati igrajo po pravilih igre, ki ne obstaja več. Zanašajo se na sterilna sporočila za javnost, predvidljive konference in previdno diplomacijo, medtem ko so njihovi nasprotniki postali bolj neusmiljeni, bolj domiselni in bolje povezani,« svarijo Cheeseman, Bianchi in Cyrova. Po njihovih besedah morajo borci za demokracijo državljanom pokazati, kako ta izboljšuje vsakdanje življenje. Avtoritarne države so namreč bolj nagnjene h konfliktom, nestabilnosti in represiji kot demokratične, večina se jih slabo odreže na področju vključujočega razvoja, kar ustvarja manj varno, manj svobodno in manj uspešno družbo. Toda desnica ob razočaranju zaradi korupcije, negotovosti in stagnacije institucij ponuja veliko bolj prepričljive odgovore – red, avtoriteta, ukrepanje –, kot so splošni pozivi k vključenosti ali solidarnosti. Dokler bo demokratični besednjak manj drzen in manj navdihnjen kot njegovo avtoritarno nasprotje, obstaja veliko razlogov za pričakovanje, da se bo avtokracija še naprej širila.
Slovenija ni obrobna opazovalka tega globalnega preurejanja, temveč del istega procesa, v katerem se demokratična erozija pogosto začne pod krinko dobronamernosti, učinkovitosti ali nujnosti. Švedske meritve institucionalnih praks namreč trdijo, da se je po prihodu levo-liberalne koalicije sicer končalo obdobje avtokratizacije, vendar tudi sedanja vlada zavija v avtokratsko smer. Ko oblast – tudi takrat, ko se razglaša za liberalno ali progresivno – relativizira pomen neodvisnih medijev, delegitimira opozicijo, personalizira izvršno moč in posega v ravnotežje institucij, uporablja isti repertoar, kot ga vidimo pri odkrito iliberalnih režimih. Populizem se ne začne s skrajno desnico, temveč z idejo, da je cilj dovolj plemenit, da opravičuje erozijo postopkov.
V tem smislu Slovenija ni izjema, ampak opozorilo. Če se demokracije res lomijo na ravni pripovedi, potem jih ni mogoče braniti s praznim samohvalništvom, s simbolnimi gestami ali z retoriko moralne večvrednosti. Drznost, ki jo zahteva trenutek, ni teatralnost, temveč doslednost: spoštovanje institucij tudi takrat, ko ovirajo, zaščita medijev tudi takrat, ko so kritični, in zadržanost oblasti tudi takrat, ko ima za svoje posege družbeno podporo.

Svarilo je preprosto: populizma ni mogoče zdraviti s populizmom, avtokratskih refleksov pa ne z dobrimi nameni. Država, ki je prepričana, da je proti avtoritarizmu imuna že zaradi svoje samopodobe, je običajno tista, ki se mu začne najtišje približevati.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.