V mestu, kjer so ljudje pred osmimi leti množično protestirali po Peti aveniji in dovolj glasno vpili »New York te sovraži,« da jih je Trump lahko slišal na vrh svojega stolpa, se je pred dobrim tednom valila množica rdečih kapic z napisom, da bo Amerika spet velika.

Kampanja nekdanjega predsednika je prišla v najbolj znano ameriško dvorano Madison Square Garden, v največjem, najbolj raznolikem, najbolj svetovljanskem in enem najbolj liberalnih mest v Združenih državah. Pred osmimi leti se je zdelo, da so člani gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko) v njem skoraj skrivali svojo pripadnost, so sedaj premagali sramežljivost in ponosno, skoraj kljubovalno korakali po ulicah ter po potrebi glasno vpili Trump, Trump, Trump.

Po mestu so še dan kasneje krožila terenska vozila, obložena z MAGA-zastavami in kot zmagoslavni Vizigoti v požganem Rimu izzivalno trobila na vsakem križišču. New York ni kazal veliko želje po uporu. V nedeljo je osamljena protestnica v bližini dvorane nosila tablo s podobo objokanega Kipa svobode in napisom Prosim, ne Trumpa. Okoli nje so stali trije policisti in jo varovali pred množico, ki se ji je porogljivo posmehovala in jo skušala izzvati v prepir.

V zvezni državi Washington je že zgorela volilna skrinjica z več sto predčasnimi glasovnicami. Kakšen požar se lahko razplamti po Trumpovem porazu, lahko samo ugibamo. Podobno velja v obratnem primeru, kam lahko potone ves svet, če zmaga.

»Dovolj trdo kožo imam, vseeno mi je, ali vpijejo name ali ne. Nisem se prišla prepirat. Ali kogarkoli prepričevat. Ne verjamem, da je to sploh mogoče. Le pokazati jim hočem, kaj mislim,« je mirno pojasnila, zakaj je otok v rdeči poplavi. A vseeno ni želela povedati svojega imena. Morda tudi zaradi tega, ker so Združene države po napovedih merilcev javnega mnenja priča enim najbolj izenačenih volitev in lahko jutri postane njihov bodoči predsednik človek, ki javno obljublja, da bo svojo moč uporabil za obračun s političnimi nasprotniki. »Nisem mogla  ugotoviti, zakaj ga toliko ljudi še vedno podpira. Ne verjamem, da je to zares jasno komurkoli,« se je čudila.

Odgovor je imel Michael Duffy, Američan pri tridesetih, ki je tako kot mnogi udeleženci zborovanja, morda večina, prišel iz predmestij in podeželja okoli mesta. »Trump je edini v Washingtonu, edini v celotni politiki, ki mu je mar za ameriške ljudi. Ne za vladajoče ne za elite, ampak za vsakdanje, povprečne ljudi. Za nas je prestregel kroglo, najmanj, kar lahko naredim, je, da volim zanj. V Washingtonu bo počistil močvirje in se znebil zlih, strupenih politikov. Najel bo Elona Muska, porezala bosta vso zapravljanje zvezne vlade, konec bo inflacije, vsi bomo imeli več denarja. Ustavil bo nasilje po svetu, planet bo bolj varen, ne bo več grožnje tretje svetovne vojne.«

Medtem so v dvorani vpili »Amerika je za Američane in samo za Američane!«, podpredsednico Harrisovo označili za antikristinjo, ki jo kot prostitutko upravljajo zvodniki, vrhunec je bila šala najetega komika, da »sredi oceana plava otok smeti, ki se mu reče Portoriko«. Republikanski strategi so se držali za glave, v Pensilvaniji, ključni od sedmih zveznih držav, ki bodo po napovedih odločale o zmagovalcu, živi skoraj pol milijona Američanov iz Portorika, s Harrisovo pa sta v njej povsem izenačena.

Šala ni padla z neba, ampak je bila neposrečena nadgradnja Trumpove trditve, da so ZDA smetnjak, v katero ves svet meče svoje odpadke. Tako trdi o ljudeh, ki prihajajo v ZDA. Hujskanje proti priseljevanju je že ves čas zaščitni znak vnuka nemškega priseljenca, svojo politično pot je 2016 začel s trditvami o posiljevalcih iz Mehike.

Njegovi grobi napadi se od takrat le še stopnjujejo, v zadnjih dneh oktobra so bili orodje za razgrevanje desnih volivcev. »Jemalci vaših služb«, »največja invazija v zgodovini države«, »priseljeni kriminalci«, »nezakonite pošasti«, »morilci«, »člani tolp«, »zastrupljevalci države« je le del menija sovraštva. Ko je lagal, da povsem legalni priseljenci s Haitija v Ohaiu jedo pse in mačke, so morali zaradi groženj zapreti šole in okrepiti lokalno policijo.

Krhka prevleka

Priseljevanje je vedno zlata jama za cenene politike, ameriška družba se že od svojega nastanka trese, da bo nov val pobral službe, izčrpal vse vire, ogrozil jezik, zmešal rase, sprožil krivo vero ter razširil kriminal in sprijenost. Strah se je prenašal na Irce, Nemce, Italijane, Poljake, Grke, Slovane, Jude, danes se na latinose, je v knjigi o prihodnji podobi ZDA Next America (Naslednja Amerika) zapisal raziskovalec Paul Taylor.

Vsak val je sprožil hudo politično krizo, ki se je vedno razblinila sama vase, ko so se priseljenci vključili v družbo in zraven poganjali njeno gospodarstvo. »Imajo energijo, domiselnost, pripravljeni so tvegati, trdo delati in verjamejo v prihodnost,« trdi Taylor. Toda prišleki z juga hkrati spreminjajo fizično podobo države. Kar je tih, neizrečen del Trumpovega rovarjenja in igra na globoko v podzavesti zakoreninjen strah bele večine, ki je vsako leto bližje temu, da postane manjšina. Oznake, ki jih trosi, niso samo žaljive, ampak nevarne.

Profimedia

»Ljudje se hitro obrnejo proti tebi zaradi oznake, ki ti jo dajo. Naša prevleka civiliziranosti je, izjemo tanka in krhka,« je pred dnevi dejala Irenne Weiss, 93-letna taboriščnica iz Auschwitza. Po njenih besedah se ZDA »spreminjajo pred našimi očmi, a niti ne na zelo subtilen način. Z vprašanj o tem, kdo je sovražnik, koga je treba sovražiti, koga izključiti? In ko nosilci oblasti dajo dovoljenje, se začne dogajati. Dovoljenje je zelo pomembno, tudi samo namig, da je dovoljeno napasti določeno skupino, jo izključiti, ponižati.«

Razmišljanje ameriške Judinje, ki je kot trinajstletnica doživela eno najhujših oblik človeškega zla, ni po naključju v zadnjih tednih postalo še bolj pomembno. Zborovanje desnice v New Yorku je prineslo močno pretirane primerjave s shodom ameriških nacistov iz 1939. Toda Trump v resnici rad sega po njihovem besednjaku. Ali pa Stalinovem.

»Beseda golazen kot politični izraz izhaja iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja, ko so tako fašisti kot komunisti svoje politične sovražnike radi opisovali kot škodljivce, parazite in okužbo (narodove) krvi, pa tudi kot insekte, plevel, umazanijo in živali. Stalin je svoje nasprotnike označil za ’sovražnike ljudstva’, s čimer je nakazal, da niso državljani in da nimajo nikakršnih pravic,« ugotavlja publicistka Anne Applebaum. Tudi največji rasisti med sodobnimi ameriškimi politiki, kot je bil guverner južnjaške Alabame George Wallace, se je izogibal takšnemu besednjaku. 2024 je vsakdanjik v kampanji Donalda Trumpa.

Ne po naključju, dobro ve, kaj počne in od kod črpa. »Če ne uporabljaš določene retorike, določenih besed, in morda niso zelo lepe besede, se ne bo zgodilo nič,« je spomladi dejal v pogovoru za konservativno mrežo Fox News. Po besedah zgodovinarke Ruth Ben-Ghiat z Univerze New Yorka Trump Američane že leta pripravlja, da »bodo nasilje v določenih primerih sprejeli kot nekaj upravičenega in celo domoljubneg«.

Ko je Harrisova poudarjala zaskrbljenost zaradi Trumpovih fašističnih teženj, ki naj bi ogrožale demokracijo, je le ponovila svarila njegovih najožjih sodelavcev, da »ustreza splošni definiciji fašista« (njegov šef osebja John Kelly) oziroma »je fašist do obisti« (njegov načelnik generalštaba Mark Milley).

Ne gre za predvolilno histerijo, Trump je dejansko vse bližji politološki definiciji fašizma. Njegova MAGA-nostalgija je odmev nacističnega mita o izdaji elit, tradiciji fašizma ustrezajo nenehne trditve o propadanju nacije in zagotovila, da samo on lahko reši državo. Enako velja za izrabljanje rasizma proti muslimanom in latinskoameriškim migrantom, za njegovo nagnjenje h grotesknim neresnicam in spodbujanje teorij zarote. Prezira proceduralno demokracijo in pravno državo, napoveduje uporabo pravosodja proti političnim tekmecem in pošiljanje vojske na ameriške ulice, želi si »Hitlerjeve generale«, ki bi sledili voditelju, ne ustavi.

Od Mussolinija je zavedno ali ne prevzel slogan, da bo država spet velika (fašizem bo Italijo znova naredil veliko) in da je potrebno izsušiti politično močvirje. »Mussolini je za resnične tirane označil svoje politične nasprotnike, kar je bilo opravičilo za maščevanje, zapiranje politične opozicije z besedami, da so oni tisti, ki so represivni,« ugotavlja newyorška zgodovinarka.

Infrastruktura zatiranja

Nedavna raziskava je pokazala, da se že skoraj polovica Američanov strinja s Trumpovo idejo o množičnih izgonih milijonov priseljencev, tudi tistih, ki sicer brez dokumentov v državi živijo že desetletja, ali so jih starši vanjo pripeljali kot otroke in so tukaj odrasli. Nihče od njih ni premislil, kaj to pomeni – že samo z logističnega vidika je izgon 15 milijonov ljudi (Trumpova številka) skoraj nemogoče izvesti, poleg tega bi povsem ohromil gospodarstvo.

Toda ob takšnih napovedih postane izgon milijona ali dveh nenadoma skoraj povsem sprejemljiv predlog, kljub skoraj nepredstavljivi kršitvi človekovih pravic in nočni mori za gospodarstvo. »Nihče ne bo varen. V človeški zgodovini še ni bilo prisilne preselitve v takšnem obsegu, ki ne bi prinesla množičnega trpljenja in smrti,« opozarja publicist Radley Balko.

Po besedah Lise Sherman Luna, zagovornice pravic priseljencev v Tennesseeju, se lahko česa takšnega lotiš samo z avtoritarno vlado, »govorimo o vojakih, ki korakajo skozi soseske po vsej državi in vlečejo družine iz njihovih domov«. Množični izgoni zahtevajo taborišča, hitra sodišča in podobno infrastrukturo zatiranja. Ko je vzpostavljena, je na voljo tudi za druge skupine.

Profimedia

Trump nasprotnike – ameriške državljane, med katerimi so nekateri izvoljeni uradniki – označuje kot »sovražnika od znotraj … bolne ljudi, norce z radikalne levice«, »če je potrebno, bi morala z njimi opraviti nacionalna garda, ali če je res potrebno, vojska,« je dejal kje drugje kot na Fox Newsu. »Nacisti so 1933 zgradili Dachau, ker jim je zmanjkovalo prostora v zaporih. Za politično opozicijo, liberalce, levičarje. Potem so bile na vrsti Jehovove priče, potem LGBTQ-osebe. Dokler niso bili tarča režima tudi Judje,« je jasna Ben-Ghiatova.

Republikanec je prejšnji teden zagotavljal »nisem naci, sem nasprotno od nacista«, kar bi bil pri drugih politikih znak hudega političnega zatona, pri Trumpu je le nov dan. Ob strani mu stoji poenotena stranka, ki jo je sprva poganjal strah pred trumpenproletariatom, voditelju zvesti množici volivcev, ki mu slepo verjamejo. Sedaj je vse bolj voljno prevzela njegovo ideologijo. Po besedah Ben-Ghiatove gre za »koncept avtoritarnih kupčij, kjer stranka ali elite, politične, verske, poslovne, postanejo ščit voditelja. Ko sklenejo takšen pakt, ga zelo redko opustijo. Lažje je kriviti tisk ali politično opozicijo kot kritizirati voditelja. Sodelujejo, ko je vedno več represije, tudi ko se pojavi nasilje.«

Déjà-vu izpred osmih let

A tudi medijev ni težko kritizirati. Prejšnji torek je Trump v svojem floridskem klubu oziroma domovanju Mar-a-Lago imel dolg temačen govor, v katerem ni skušal omiliti napada na Portoričane, ampak je znova trosil dolgo serijo izjemno nevarnih laži, neresnic in pretiravanj. Ko ga je bilo konec, so pri CNN skočili na svoje digitalne panele, kjer so globoko v drobovje posameznih volilnih okrajev razčlenjevali, kaj pomeni desetinka odstotka razlike med demokratko in republikancem.

Prizadevanja za lažno »uravnoteženost« so zvečer dobila nov zagon, ko je demokratski predsednik Joe Biden, nikoli znan po izbrušenosti svoje retorike, dejal, da smetje niso Portoričani, ampak Trumpovi podporniki. Ni pomagalo, da je Bela hiša hitro pojasnila, da ne misli republikancev na splošno, ampak tiste udeležence shoda v Madison Square Gardnu, ki so širili strupena sporočila. Kampanja desnice je hitro pograbila priložnost in vila roke nad sovražnim sporočilom predsednika, ki je nehote zasenčil shod Harrisove.

Ta je v parku The Ellipse, od koder je Trump 2021 svoje podpornike poslal v juriš nad kongres, skušala predstaviti precej bolj optimistično podobo in prihodnost države. Drugače od Trumpa je političarka, kakršne najdemo v katerikoli delujoči demokraciji – po potrebi se upogiba včasih desno, včasih levo, dobrika podpornikom in izogiba sporom s tekmeci. Če pustimo njeno temnopolto in azijsko poreklo ter možnost, da postane prva ameriška predsednica, ni posebej izjemna, kar je v tem trenutku celo njena vrlina.

A je vse močnejši  déjà-vu izpred osmih let. Namesto »košare odvratnih« volivce na desnici tokrat draži »republikansko smetje«, znova smo priča dvojnim merilom, enim za žensko kandidatko, ki mora blesteti na vsakem koraku, in za Trumpa, od katerega »ne pričakujemo prav ničesar: ne razumevanja politike, ne zmožnosti sestaviti razumljiv argument, ne poštenosti, spodobnosti ali morale,« kot je bila pred dnevi jasna nekdanja prva dama Michelle Obama, ena najbolj govorniško prepričljivih podpornic Harrisove.

Profimedia

Iz njenih besed veje skrb, ki jo je že 2016 ubesedil politični analitik in ekonomist Douglas Rediker: tesne volitve se nagibajo k Trumpu, saj »če ga njegovo absolutno pomanjkanje kvalifikacij za predsednika ne diskvalificira do volilnega dne, je to lahko znak za dovolj jeze, da bo veliko ljudi glasovalo zanj in proti njej oziroma sedanjemu stanju.«

Ni težko ugotoviti, kaj se bo zgodilo, če mu ne uspe – dlje bomo čakali na rezultat, bolj gromke bodo obtožbe o še eni veliki prevari, tokrat podprte s stotinami vnaprej pripravljenih podpornikov, da tako ali drugače spreobrnejo rezultate. V zvezni državi Washington je že zgorela volilna skrinjica z več sto predčasnimi glasovnicami. Kakšen požar se lahko razplamti po Trumpovem porazu, lahko samo ugibamo. Podobno velja v obratnem primeru, kam lahko potone ves svet, če zmaga.