Temu pregledu se od večjih držav upirata Nemčija in Italija. Dan pozneje je bila v Beogradu, kjer se je dobila tudi z opozicijo in študenti, ter nato obiskala še Prištino. Sporočilo je jasno: do članstva v EU ni bližnjic, napredek je mogoč le s trajnimi reformami.

Junija lani je odstopila s položaja estonske premierke, na katerem je bila od začetka leta 2021, da bi zasedla enega ključnih položajev v ustanovah EU. Politična kariera ji je bila položena v zibko, le malce dlje je »odraščala« in se najprej lotila kariere v odvetništvu. Oče Siim Kallas je bil prvi guverner centralne banke neodvisne države Estonije, nastale po razpadu Sovjetske zveze. Liberalno reformno stranko je ustanovil leta 1994, jo vodil deset let, osvojil premierski položaj in nato po malce daljšem premisleku Manuela Barrosa leta 2005 kot komisar za upravo postal še podpredsednik Barrosove Evropske komisije. 

Njen pradedek Eduard Alver je bil poveljnik Estonske obrambne lige in je vodil bitko proti sovjetski Rdeči armadi med vojno za neodvisnost države med letoma 1918 in 1920. Ko so državo okupirali Sovjeti, je bil njen dedek poslan v taborišče, njena mati, takrat stara le šest mesecev, pa je bila še z 20.000 Estonci in Estonkami deportirana v Sibirijo. Tjakaj bi Kremelj pospravil tudi njo. Zaradi odločitve vlade, da odstrani vojne spomenike iz sovjetskega obdobja, jo je dal na seznam iskanih oseb.

Dobro obveščeni bruseljski portal Politico je razkril, kako se je junija 2021 zoperstavila nemški kanclerki. Medtem ko so mediji že opozarjali na kopičenje ruske vojske na meji z Ukrajino, bi Angela Merkel povabila ruskega predsednika Vladimirja Putina na vrh voditeljev EU. Pri tej nameri jo je podpiral francoski predsednik Emmanuel Macron. Kallasova se na Evropskem svetu z vabilom ni strinjala. »Vrh o čem?« se je vprašala, so povedali diplomatski viri. Putinu ni mogoče zaupati, ne bi ga smeli tako pomirjati, je poudarila. 

Soglasja ni bilo in Merklova je predlog umaknila. Ko je kanclerka odšla iz dvorane, se je Macron obrnil k estonski premierki in ji z vprašanjem »Boste jutri še vedno premierka?« namignil, da bi se lahko soočila s posledicami. Od Merklove 23 let mlajša Kallasova se ni umaknila, ampak je tri leta pozneje napredovala na položaj prve diplomatke EU. Pred letom je na vrhu Nata še kot predsednica vlade v Washingtonu polemizirala z rusofilskim madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom, ko je Ukrajini odrekal članstvo v Natu.

Ni diplomatka, tudi po značaju ne, je odločna in neposredna, a kot vemo, je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen preferirala politične izkušnje. Ona jo je izbrala, socialista Josepa Borrella pred njo so ji našli drugi, in nikakor se nista razumela. Ni videti, da bi ne obvladala obrti iskanja soglasja med evropskimi voditelji, četudi se ves čas sooča z negodovanjem, da je v odnosu do Rusije jastreb med jastrebi. O imperialni Rusiji pod Putinom nima iluzij, ve, kakšen jezik razume ruski diktator, za katerega je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo.

»Dlje ko bo Rusija nadaljevala vojno, ostrejši bo naš odgovor,« mu sporoča Kallasova, ki bo naslednji mesec dopolnila 48 let. Tudi pri nas med levimi intelektualci in novinarji čislani Janis Varufakis jo je označil za »napol ponorelo vojno hujskačico, ki odkrito zagovarja razbitje države na pragu EU s 6000 jedrskimi konicami.« Pred dnevi je v pogovoru za Politico odgovorila kritikom, ki bi ji naprtili vojno hujskaštvo: »Svoboda mora biti bolje oborožena kot tiranija.