V Sloveniji je na začetku tega leta izbruhnila ti. vohunska afera, ko so mediji objavili, da je slovenska policija decembra lani sredi Ljubljane aretirala zakonca osumljena za vohunjenje za Rusko federacijo. Razkrito je bilo, da sta se lažno predstavljala kot argentinska državljana Maria Mayer in Ludwig Gisch, delala pa naj bi za eno od ruskih obveščevalnih služb.
Po ugotovitvah Sove sta izvajala operacije tako v Sloveniji kot drugod po Evropi. Na tožilstvu so potrdili, da je organe pregona obvestila Sova, ta pa je sodelovala s tujimi obveščevalnimi službami. Delovala sta kot zgledna družina (imata dva osnovnošolska otroka, za katera naj bi po aretaciji skrbel CSD), za krinko sta uporabljala podjetje za trgovanje z umetninami in starinami.
Zunanja ministrica Tanja Fajon je marca letos javnosti sporočila, da je obtožnica zoper Rusa postala pravnomočna. Obtožena sta bila za kaznivi dejanji vohunstva in overitve lažne listine. Okoli 20. aprila je bil v tem primeru na ljubljanskem okrožnem sodišču predobravnavni narok.
Gre za samovoljo in protizakonito ter protiustavno ravnanje. (...) Toda to ne pomeni, da so sojenja tajna, torej, da javnost ne sme izvedeti, ali sploh potekajo ali ne, ali so obtoženci v priporu, kakšna je sodba.
A zdaj je očitno nastal zaplet. Ta teden smo namreč tako na okrožno sodišče v Ljubljani kot na ljubljansko tožilstvo naslovili nekaj vprašanj v zvezi s sojenjem. V kateri fazi je zadeva? Se je že začela glavna obravnava? Sta bila morda omenjena že obsojena, na kakšni kazni? Ali se omenjena obtoženca še vedno nahajata v priporu?
Odziv iz urada predsednika okrožnega sodišča Marjana Pogačnika je bil presenetljiv. Zapisali so, da gre v omenjenem primeru za zadevo s stopnjo tajnosti skladno z zakonom, ki ureja tajne podatke. »Skladno z Zakonom o tajnih podatkih namreč podatek določi za tajnega, ob pogojih in na način, določenih z zakonom, pooblaščena oseba (10. člen). Glede na navedeno vam podatkov, dokler stopnja tajnosti velja, žal ne moremo posredovati.«
Gre za samovoljo in protizakonito ter protiustavno ravnanje. Javnost je na podlagi zakona o kazenskem postopku res lahko izključena iz sojenja, če gre recimo za vpletene mladoletnike, posilstvo… za zaščito žrtev, prič, dokazov. Toda to ne pomeni, da so sojenja tajna, torej, da javnost ne sme izvedeti, ali sploh potekajo ali ne, ali so obtoženci v priporu, kakšna je sodba.
Podoben odgovor kot s sodišča smo sicer prejeli tudi z ljubljanskega tožilstva, ki ga vodi Katarina Bergant. Ta se je izgovorila, da je določitev stopnje tajnosti zadeve in povezane (ne)seznanjenosti javnosti s samim potekom, stanjem zadeve po pravnomočno vloženi obtožnici, razpisanimi datumi oziroma dinamiko vodenja postopka v pristojnosti sodišča in ne tožilstva, kot ene izmed strank postopka. Napotila nas je na sodišče, njihov odgovor pa že poznate.
Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik.
Govorili smo z enim od nekdanjih ustavnih sodnikov, ki ni želel biti imenovan. Takšno ravnanje sodišča ocenjuje kot protiustavno. Krši tako ustavno načelo javnosti sojenja (vsaj sodbe se vedno izrekajo javno) kot tudi ustavno načelo svobode izražanja (vsak ima pravico dobiti informacije javnega značaja).
Podobno nam je zatrdil eden od kazenskih sodnikov, ki zaradi svoje funkcije ne želi biti razkrit. Smo pa govorili tudi s profesorjem dr. Miho Šepcem s Pravne fakultete v Mariboru. Tudi ta je prepričan, da sodišče ravna nepravilno.
Dr. Šepec je med drugim strokovnjak za kazensko procesno pravo. Ne vidi nič spornega, če je zadeva skrita pred javnostjo, dokler tožilstvo ne vloži obtožnice. Načelo javnosti sojenje pa se aktivira, ko se začne glavna obravnava ali izvede predobravnavni narok.
Obstajajo izjeme, ko sodišče o vsebini sojenja v določenih primerih ne daje informacij, recimo zaradi varnosti države, razkritja tajnih podatkov. Seveda pa informacije o posameznih fazah sojenja ne morejo biti tajne. Recimo, ali poteka glavna obravnava, ali je bila sodba že izrečena in kakšna je bila, ali je določen obtoženec v priporu.
Kot pravi dr. Šepec, ti podatki niso tajni, saj v slovenskem pravnem redu ni opredeljenih tajnih sojenj. Tajno bi bilo lahko na primer, na kateri lokaciji se nahajata obtoženca v priporu in kdaj potekajo naroki. Po zakonu o kazenskem postopku se javnost lahko izključi iz sojenja (zaradi varovanja interesov oškodovanca, prič, izvedbe dokazov), vendar sam potek sojenja ne more biti tajen, torej, da se sploh ne ve, ali sojenje poteka ali ne.
Kaj je torej razlog, da je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik v primeru domnevnih ruskih vohunov uvedel institut tajnega sojenja. Je morda Slovenija ti dve osebi že predala Rusiji v zameno za kakšnega vohuna iz zahodnih držav, ki ga držijo Rusi?
Sodišče bi novinarju na zaprosilo moralo dati te informacije. Vključno s tem, ali je bila sodba že izrečena in ali je obsodilna ali oprostilna. Sodišče v tem primeru ne ravna pravilno, opozarja profesor. Ni sporno, da je javnost izključena iz samega sojenja, pač pa, da sodišče prikriva informacije, da sojenje sploh poteka in v kateri fazi je.
Mimogrede, po zakonu o tajnih podatkih predstojnik organa z oznako tajno označi tiste podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. Sam potek sojenja (ne vsebina!) pod to kategorijo nikakor ne sodi.
Kaj je torej razlog, da je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik v primeru domnevnih ruskih vohunov uvedel institut tajnega sojenja. Je morda Slovenija ti dve osebi že predala Rusiji v zameno za kakšnega vohuna iz zahodnih držav, ki ga držijo Rusi?
Ali pa ju je predala kar kateri od naših zaveznic v Natu (recimo ZDA ali Združenemu kraljestvu), da one iztržijo nekaj za njiju, pri čemer bi imela Slovenija eno »uslugo« v dobrem? Vsekakor ima javnost to pravico izvedeti, slovenski organi pa dolžnost pojasniti.
