Do leta 2022, ko so se zaradi agresije na Ukrajino znašli pod drobnogledom evropskih organov, so iskali majhna, neopazna podjetja, s katerimi so podjetja iz Rusije, kamor se je stekal denar sumljivega izvora, sklepala določene pogodbe.

Na primer pogodbo o dobavi laboratorijske opreme v vrednosti desetih milijonov evrov, v kateri so natančno določili penale zaradi zamude ali neizpolnitve. Ker je šlo za dogovor dveh zasebnih pravnih subjektov, visoki penali niso bili sporni. A ker rusko podjetje pogodbenih obveznosti do evropske firme ni izpolnilo, je vložila tožbo proti ruskemu partnerju, ki tožbi sicer ni ugovarjal, je pa zavlačeval. 

Sodišče je na koncu ruskemu podjetju naložilo plačilo visoke odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Rusi so morali na poslovni račun evropskega podjetja namesto 10 nakazati 100 milijonov evrov. Transakcija je bila zakonita. Denar je bil zakonito »opran«.

Koliko denarja je ruska mafija tako oprala v EU? Ocenjuje se, da na milijarde evrov. Koliko denarja so na podoben način tujci oprali v Sloveniji, ki dobiva sloves »balkanske Švice«? Zagotovo več deset milijonov evrov. In če k spretnemu pranju denarja prištejemo še bržkone zakonite poslovne transakcije, nakupe podjetij in nepremičnin, kamor uvrščamo tudi plovila, potem nas lahko skrbi za nacionalne interese Republike Slovenije. 

Ali se urad za preprečevanje pranja denarja ukvarja z denarjem sumljivega izvora iz Srbije, Bosne in Hercegovine (Republike Srbske), Kosova ali Črne gore?

Prejšnji teden se je pojavila novica, da je zaradi 57-milijonskega dolga slovenskemu podjetju Viaduct, d. o. o., iz Lucije ogrožen letalski promet v Bosni in Hercegovini. Federalna vlada menda išče način, da bi poravnala dolg, ki ga je Viaductu priznalo arbitražno sodišče v Washingtonu, saj Republika Srbska ni subjekt mednarodnega prava. Do tožbe in visoke odškodnine je prišlo zato, ker je Republika Srbska pred leti prekršila koncesijsko pogodbo za gradnjo hidroelektrarn na reki Vrbas, ocenjeno na 165 milijonov evrov.

Podjetje Viaduct, ustanovljeno 1. aprila 1992, ki mu je bila podeljena ta koncesija, sicer ni imelo nobenih referenc s področja hidroelektrarn, saj se je pred tem ukvarjalo s projektnim inženiringom in gradilo zgolj manjše stavbe, hiše in vikende. Viaduct sodi med mikropodjetja, nima zaposlenih, več let je bil brez prihodkov od prodaje. Lastniško ga obvladujeta Boris Goljevšček in Vladimir Zevnik, ki ju google najde edinole v vodstvu Sindikata pomorščakov Slovenije. 

A naši viri z Obale pravijo, da gre za poslovni milje nekdanje Splošne plovbe in da je Goljevšček povezan z Gašparjem Gašparjem Mišičem, ki ga je novembra 2013 kot šefa Luke Koper obiskal Milorad Dodik. Po nekaterih informacijah je bil razvpiti šef Republike Srbske v Luciji več let dejanski lastnik dveh nepremičnin, in sicer stanovanja in jahte v portoroški marini.

Ko je Republika Srbska leta 2013 kršila koncesijsko pogodbo z Viaductom, je ta najprej predlagal rešitev po mirni poti, sodno poravnavo in odškodnino, na kar pa Dodikova vlada ni pristala, zato se je spor začel reševati po sodni poti. Vas to morda na kaj spominja?