Kdo je drugi človek države, ki je šokirani Evropi dal »lekcijo« iz demokracije po zgledu politične agende suverenizma in skrajno desnega populizma, Rusije pa sploh ni omenil? Drugi človek najmočnejše države na svetu, katere predsednik je od Ukrajine v zameno za nadaljnjo pomoč in podporo ob ruski agresiji in flagrantni kršitvi ustanovne listine OZN zahteval tako visok delež ukrajinskih zalog redkih kovin, da bi to »pravzaprav pomenilo polkolonialen odnos«. Tako pravi nekdanji veleposlanik v ZDA dr. Božo Cerar.

Kmetavzarska elegija

V avtobiografiji Hillbilly Elegy (Kmetavzarska elegija) Vance pripoveduje o treh generacijah njegove družine, o njihovem življenju v duhovno in ekonomsko revni ruralni apalaški skupnosti, katere ljudje se zatekajo v zasvojenost. Opisal jih je kot kronične zapravljivce, odvisne od državnih socialnih pomoči; večinoma niso pripravljeni trdo delati in se dvigniti iz revščine. Prebivalci Apalačev se »na slabe razmere odzivajo na najslabši možni način«, so produkti »kulture, ki spodbuja družbeni propad, namesto da bi ga preprečila«.

Trump ga je za podpredsedniškega kandidata izbral med konvencijo stranke v Milwaukeeju. Zanj poskus atentata na Trumpa ni bil samo osamljen incident. Pripisal ga je kar, četudi posredno, političnem nasprotnikom. Rdeča nit Bidnove kampanje je bila po besedah Vancea širjenje mnenja demokratov, da je Trump avtoritarni fašist, ki ga je treba ustaviti – z vsako ceno. Takšna retorika pa je pripeljala do poskusa atentata.

Nova generacija republikancev

Njegov nastop na münchenski varnostni konferenci je bil le malo samokritičen – v odnosu do demokracije v ZDA, ko je že načel to temo, saj tudi ta ni ravno vzorna. (Nenazadnje tudi pri nas ni vse tako, kot bi lahko bilo, dovolj je pogledati, kako nekateri poslanci vladajoče Svobode vodijo predvsem nekatere telesa državnega zbora.) 

Če bo šlo vse po njegovi in Trumpovi zamisli, bo Vance nasledil Trumpa na čelu republikancev in vodil državo tudi po letu 2029. Izbral ga je tudi glede na njegovo mladost, star je 40 let; predstavljal naj bi novo generacijo republikancev. Med kampanjo se je proslavil z večkratno izrečeno domislico, da so migranti v Ohiu jedli hišne ljubljenčke.

Nekdanji minister in publicist Žiga Turk je po govoru Vancea na omrežju x zapisal, da bi bil odličen predsednik Evropske komisije. Nastop je navdušil tudi ustavnega sodnika Klemna Jakliča (mandat mu poteče marca naslednjo leto), ko je na Radiu Ognjišče »brez popuščanja« zagovarjal mnenje, da naj nas ne bo strah povedati svoje mnenje. 

»Poglejte, kako suvereno je predstavil svoje stališče podpredsednik ZDA Vance na nedavnem evropskem srečanju, tako da so nekateri kar jokali, kot sem videl kasneje. Evropejci, ki tega niso navajeni. Jaz vem, navajen sem ameriške družbe, oni najbolj cenijo svobodo govora, svobodo povedati, kaj si misliš. Pri njih to že 200 let onemogoča totalitarizme. Pravijo: ne bomo omejevali svobode izražanja, ker bomo s tem dosegli nasprotne učinke od tistih, ki jih želimo; povzročili bomo, da se bodo totalitarni refleksi le še bolj bohotili v t. i. ilegali. Naj pridejo na plano, tam se bomo z njimi borili. Poglejte, kako suvereno po ameriško je to razložil, lepo vljudno se je še slikal z nemškimi vojaki in odletel s svojim letalom domov.«

Manipulacija z jokom

Kdo se je (z)jokal zaradi tipičnega ameriškega nastopa podpredsednika ZDA? Nihče, v dvorani, kjer naj bi se publika nasmehnila neki njegovi domislici, je vladala tišina. Kar je videl ustavni sodnik Jaklič, je bila manipulacija oziroma dezinformacija, če uporabimo besedo ukrajinskega predsednika Zelenskega. »Fake news« seveda ni »freedom of speach«, je pa njegova posledica, ki se je velja zavedati. 

Profimedia

Odlično gojišče za takšno manipuliranje – hitro nasedemo ležem, sploh če nekako ustreza našemu prepričanjem in pristranostim – so prav družbeni mediji. Tako je razumeti tudi ameriškega predsednika Trumpa, ki je ukrajinskemu predsedniku nameril le štiriodstotno podporo volivce. Delegitimacija Zelenskega ustreza njegovi tranzicijski logiki dogovarjanja z ruskim predsednikom Putinom glede delitve interesnih sfer. Opraviti mora s šibkejšo stranjo, z žrtvijo.

Vodja ruske invazije Putin je nameraval zasesti ozemlja z dragocenimi zalogami kovin, zdaj naj bi s »transakcijo« to uspelo Trumpu. Kaj na to pravi ameriško ljudstvo, ki je z uporabo svobode govora preprečilo še vse poskuse totalitarizma? Ameriškega ljudstva to ne zanima, vmes je čudoviti ocean, kot je dejal Trump. Najbrž si ne želi, da bi konec njegovega mandata oziroma mandata J. D. Vancea iz Bundeswehra nastala Wehrmacht, Kitajska pa bi mu potopila ladjevje, kot so ga Japonci v pomorskem oporišču Pearl Harbor.

Ukvarjanje s škotsko zakonodajo

Oglejmo si še en izsek iz govora J. D. Vancea na konferenci. Kot izjavo dneva so jo izpostavili v Demokraciji. (Njen urednik je v uvodniku potegnil vzporednico med nastopom Vancea, ki da je evropskim politikom nalil čistega vina, in predsednikom SDS Janšo, ki se že leta »zaveda, da so tako v Evropi kot v Sloveniji potrebne resne zdravorazumske spremembe«.) Gre za vprašanje trka oziroma sobivanja dveh pravic: do opravljanja splava in pravice zavzemati se zoper splav. 

Vance: »Rad bi mislil, da je to naključje, da je to enkraten nor primer slabo napisanega zakona, sprejetega proti eni sami osebi. Ampak ne. Oktobra lani, le pred nekaj meseci, je škotska vlada začela razdeljevati pisma državljanom, ki imajo hiše znotraj tako imenovanih varnih območij dostopa, in jih opozarjala, da lahko celo zasebna molitev v njihovih lastnih domovih pomeni kršitev zakona. Vlada je seveda pozvala bralce, naj prijavijo vse sodržavljane, osumljene miselnega zločina. Bojim se, da svoboda govora v Veliki Britaniji in po Evropi umira.«

Izkaže se, da je Vance informacije o tem posvojil s tiktoka in s tem nastopil na tako uglednem forumu, kot je vsakoletna varnostna konferenca. Medtem ko se v Ukrajini nadaljuje ruska agresija, se ameriški podpredsednik, ki se je leta 2019 dal krstiti in postal katoličan, ukvarja s škotsko zakonodajo.  

Profimedia

Območja varnega dostopa so zasnovana tako, da zavarujejo pravico žensk do dostopa do splava. Ljudje imajo še naprej pravico do protesta in svobode govora, nihče pa nima pravice nadlegovati žensk ali poskušati brez soglasja vplivati na njihovo odločitev o dostopu do splava. Škotski zakon torej zajema le namerno ali nepremišljeno vedenje v bližini klinik. Ni bil namen kriminalizirati nobenega določenega dejanja, vključno s tiho molitvijo, je dejal tiskovni predstavnik škotske vlade. Predlog zakona je bil sprejet po tem, ko so številne skupine proti splavu nenehno protestirale v bližini ustanov za splav, vključno z ameriško organizacijo 40 dni za življenje.

»Moj bog, kakšen idiot«

Ali je J. D. Vance res dovolj globoko ponotranjil vrednote Maga (Make America Great Again). Leta 2016 ni bil nič kaj navdušen nad Trumpovo kandidaturo: »Nikoli nisem Trump. Nikoli ga nisem maral.« »Moj bog, kakšen idiot.« »Zdi se mi vreden obsojanja.« Ko je promoviral svojo knjigo in skupaj z njo mešanico naklonjenosti delavskemu razredu in konservativnim vrednotam, je Vance le redko zamudil priložnost, da bi kritiziral takratnega republikanskega kandidata. 

»Mislim, da imajo te volitve res negativni učinek, zlasti na beli delavski razred,« je povedal sogovorniku pred predsedniškimi volitvami leta 2016. »Ljudem daje izgovor, da s prstom kažejo na nekoga drugega, na mehiške priseljence, kitajsko trgovino, demokratične elite ali karkoli drugega.«

»Alternativa za Nemčijo ni združljiva s krščanskimi vrednotami«

Na srečanju z voditeljico Alternative za Nemčijo Alice Weidel prejšnji petek v hotelu, kjer je bival v času münchenske konference, sta po sporočilu za javnost pol ure razpravljala o ukrajinski vojni, nemški notranji politiki in svobodi govora. V Vanceovem kabinetu so promoviranje radikalne populistke razložili s tem, da se je dobil z voditelji vseh večjih nemških političnih strank. 

Profimedia

A to ni le ena od večjih strank v Nemčiji, ko je denimo pokazal odziv predsednika Nemške škofovske konference Georga Bätzinga. V italijanskem katoliškem dnevniku Avvenire je pred bližajočimi se nemškimi volitvami dejal: »O demokraciji se ni mogoče pogajati, Alternativa za Nemčijo ni združljiva s krščanskimi vrednotami, Nemci naj izberejo stranke, ki spoštujejo pravno državo, svobodo in solidarnost.« Posvaril je pred nevarno polarizacijo. Demokratične stranke in družbene sile, vključno s cerkvami, je pozval, naj se združijo in podajo odgovore državljanom, ki občutijo strah zaradi nemirov v svetu.

Na koncu govora v Münchnu se je Vance skliceval na besede papeža Janez Pavla II. ob nastopu: »Ne bojte se«!« Nekaj dni pozneje je zabrusil Zelenskemu, naj se boji – ne Kristusa, ampak Trumpa. Naj ga ne obrekuje, ker bo to obžaloval, kdor ga pozna ve, da je to grozen način sodelovanja s to administracijo, škodil bo odnosom med Kijevom in Washingtonom, je pretil apostol svobode govora J. D. Vance.

So stvari, ki niso naprodaj

Dr. Božo Cerar, nekdanji veleposlanik v ZDA, o transakcijski zunanji politiki oziroma diplomaciji

Transakcijske zunanje politike oziroma diplomaciji ne vodijo ideali, na odnose med državami pogosto gleda kot na odnose v poslovnem svetu – transakcija za transakcijo, korist za korist. Je torej nasprotje zunanji politiki, ki temelji na zavezanosti vrednotam in načelom, ki so poleg interesov osnova za takšne ali drugačne odnose med državami. 

Človekove pravice, demokratična ureditev, mednarodna varnost, koristi celotne mednarodne skupnosti itd. so v ozadju. Podobno zavezništva in celo mednarodni sporazumi. V ospredju je sebičen, poudarjen nacionalni interes oziroma še bolje nekakšna gospodarska logika in goli dobiček oziroma oportunizem.

Primož Lavre

Takšna politika daje prednost bilateralnim odnosom in ne multilateralnemu sodelovanju. Namesto sodelovanju smo priča neizprosnemu tekmovanju, v katerem pa so šibkejše države v podrejenem položaju. Osredotoča se na doseganje kratkoročnih koristi in ne na kakšno dolgoročno strategijo. Prevladuje t. i. zero-sum koncept, pri katerem ena stran (država) pridobi toliko, kolikor druga izgubi. Nasprotje je win-win, pri čemer imata pri medsebojnem sodelovanju koristi obe strani.

Transakcijska zunanja politika ni nekaj, kar bi si izmislil sedanji ameriški predsednik Donald Trump. V diplomaciji je znano reklo, da ni zastonj kosil. Da se mora neka usluga prej ali slej vrniti, poplačati. V mednarodni skupnosti je bila torej transakcijska politika prisotna tudi v preteklosti in bo tudi v prihodnosti. 

Vsi voditelji so nekoliko transakcijski. Takšni so bili tudi Trumpovi predhodniki z Joejem Bidnom na čelu. Bolj transakcijska bo morala v odnosih s svetom postati tudi EU. Res pa je Trump tovrstno politiko nedvomno dvignil na novo, do sedaj ne videno raven. Dejali bi močno vprašljivo raven. Z njim je pojem pridobil tudi negativno konotacijo.

Spomnimo se njegovih izjav, da ZDA zaveznicam, članicam Nata, ki ne bodo za obrambo namenjale dogovorjenega odstotka BDP, ne bodo priskočile na pomoč v skladu s 5. členom Washingtonske pogodbe. Pri tem je dodal, da lahko Putinova Rusija z njimi počne, kar hoče. Od Ukrajine pa je v zameno za nadaljnjo pomoč in podporo ob ruski agresiji in flagrantni kršitvi ustanovne listine OZN zahteval tako visok delež ukrajinskih zalog redkih kovin, da bi to pravzaprav pomenilo polkolonialen odnos.

Težava je v tem, da države niso podjetja in da odnosov v mednarodni skupnosti ni mogoče vedno presojati le skozi prizmo finančne koristi, so tudi stvari, ki niso naprodaj.

Pravičnejše transakcije bodo izvajali le ljudje z vrednotami in človeškim obrazom

Janez Juhant, zaslužni profesor filozofije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani

Vsi kritizirajo ameriškega predsednika Trumpa, da izvaja velike – svetovne transakcije, a Slovenci in Evropejci moramo pomesti pred svojim pragom. Leta 1990 naj bi komunisti nacionalni denar jemali iz bank in ga domnevno kar v vrečah odnašali v tujino. Izvedli so tudi politične prevzeme podjetij in drugih nacionalnih ustanov za ohranjaje oblasti. 

Primož Lavre

Naše premoženje v socializmu si je ob podpori »stroke« (pravniki in ekonomisti) prisvojil »novi razred« na račun delavcev in podnajemnikov. Številni so propadli ali bili ogoljufani, si celo vzeli življenja, npr. ob graditvi stadiona v Stožicah in drugod. Lojze Gosar je v svojih delih spodbujal k pravičnejši progresivni obdavčitvi – ta vlada nalaga nove davke in prispevek za zdravstvo vsem v enaki višini. Če je Bog oče vseh ljudi, je treba vsakemu deliti po pravičnosti, to pa piše tudi v ustavi in zakonih.

Letos katoličani obhajamo sveto leto, ki vabi k vzpostavljanju prvotnih lastninskih razmerij in vzajemnih, pravičnih odnosov do vseh, da bi v družbi uresničevali spravo in pokopali mrtve. Pravičnejše transakcije bodo izvajali le pošteni ljudje z vrednotami in človeškim obrazom.

Druga dama ZDA

Po besedah njenih prijateljev je druga dama ZDA, 39 letna Usha Vance imela vse prej kot stransko vlogo pri političnem vzponu moža, ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Rodila se je in odraščala v delavskem predmestju San Diego v Kaliforniji očetu strojnemu inženirju in materi molekularni biologinji, ki se je v ZDA preselila iz zvezne indijske države Andhra Pradesh. Diplomirala je iz zgodovine na univerzi Yale in bila tudi Gatesova štipendistka na univerzi Cambridge, kjer je pridobila magisterij iz zgodnje moderne zgodovine.

Profimedia

Usha je Vancea srečala leta 2010 kot študentka na pravni fakulteti Yale. V knjižni uspešnici Hillbilly Elegy (Kmetavzarska elegija) iz leta 2016 Vance piše, ga se je vanjo takoj močno zaljubil, opisal jo je kot »genetsko anomalijo«, ker je imela toliko idealnih lastnosti. Po knjigi spominov je bil leta 2020 posnet film, ki ga je režiral zdaj sedemdesetletni Ron Howard. Mater J. D. Vancea je igrala legendarna Glenn Close. Film je prejel več nominacij za oskarja, kritiki pa so bili filmu manj naklonjeni.

Sošolci se Ushe spominjajo kot odlične študentke, ki je bila vedno pripravljena priskočiti na pomoč, jim svetovati. Medtem ko se je njen mož pogosto pritoževal nad prebujensko ideologijo, ki da jo spodbujajo demokrati, je bila ona še pred desetletjem registrirana demokratka. Do poletja 2023 je bila odvetnica v odvetniški pisarni Munger Tolles & Olson v San Franciscu, ki se ponaša s slovesom »radikalno napredne«. Zakonca Vance imata troje otrok.