Muskova napoved je morda le izbruh besa razvajenega otroka, ki so mu vzeli njegovo igračo, in se bo razblinila ob vseh težavah in ovirah, povezanih z zaganjanjem novega političnega gibanja. Po drugi strani mnogi politični analitiki, ki so se (dvakrat) opekli z omalovaževanjem kandidature Donalda Trumpa, previdno ugotavljajo, da je težko odpisati milijarderja, četudi se zaganja v sizifovske strmine. Možnosti, da mu uspe, so izjemno majhne, toda podobno si je le malokdo mislil, da bo čudaški vnuk južnoafriškega naci kiropraktika ustanovil novo veliko ameriško avtomobilsko podjetje ali zgradil raketo za večkratno uporabo in vmes postal najbogatejši Zemljan.

Staviti proti Musku je le redko (bila) zmagovalna strategija. Kljub temu je politika povsem drugačen izziv. S svojim premoženjem si lahko kupi gromozanski megafon, toda volivci se odločijo, ali jim je všeč, kar slišijo, pa naj bo še tako glasno. Pred nekaj meseci je Musk izbiranje sodnika v zvezni državi Wisconsin spremenil v najdražje sodne volitve v zgodovini ameriške politike, a je njegov kandidat pošteno pogrnil. Denar torej ne zagotavlja uspeha v politiki. Zagotovo pa zelo pomaga.

Voljni plen

Razlog za ameriški dvostrankarski režim je predvsem volilni sistem, v katerem ima vsak volilni okraj le enega zmagovalca. Neodvisni kandidati ali kandidati tretjih strank, ki nimajo niti prepoznavnosti imena niti podobne organizacijske podpore, kot jo zagotavljata glavni stranki, le redko dobijo večino glasov. Zgodovina je prepredena z neuspešnimi poskusi tretjih strank, da prebijejo politični duopol. To se najpogosteje zgodi, ko ima zadosti velika skupina volivcev zahteve, ki jih nobena od glavnih strank ne izpolnjuje.

V obdobju pred državljansko vojno v 19. stoletju so Washington obvladovali demokrati predsednika Andrewa Jacksona in stranka Whig, obe sta nastali po frakcijskih bojih in razpadu njune predhodnice demokratsko-republikanske stranke. Nobena od njiju ni zmogla odgovoriti na naraščajoče zahteve za odpravo suženjstva, demokrati so ga večinoma podpirali, med podporniki je bilo tudi veliko whigovcev. To je sprožilo nastajanje novih strank, kot sta bili Free Soil in Liberty, in na koncu Republikanske stranke, v kateri so se zbrali aktivisti boja proti suženjstvu. To je tudi zadnji primer, da je nova stranka uspešno izrinila eno od svojih predhodnic.

Takratna lekcija je politike naučila, da je ideološka gibkost ključna za preživetje, zato sedaj vodilni stranki redno vključujeta programe manjših strank v svoje platforme, ko zaznata, da ideje manjših zbujajo pozornost večjega števila volivcev. A v industrijski dobi niti demokrati niti republikanci dolgo niso sprejeli reformatorjev, ki so želeli rešiti težave industrializacije. To je povzročilo nastanek protimonopolistične stranke Greenbacks ter Populistične stranke, ki je zahtevala reforme za reševanje ekonomskih težav kmetov in delavcev. Od republikancev se je odcepila naprednjaška Progresivna stranka. Prvi sta se nazadnje zlili z demokrati, podobno se je odločil del progresivcev, večina se jih je vrnila k republikancem.

Po drugi svetovni vojni so trenja povzročile južnjaške zahteve za ohranjanje sistema aparthaida, a jih niso uslišali niti liberalni demokrati ne podjetjem naklonjeni republikanci. Razkol je bil najhujši pri demokratih, kjer sta južnjaški rasizem za politični karieri izrabila najprej guverner Južne Karoline Strom Thurmond, nato guverner Alabame George Wallace. Njuni predsedniški kandidaturi nista bili uspešni, sta pa dixie demokrate prepeljali k republikancem in ne samo Jug ZDA iz demokratske spremenili v republikansko trdnjavo, ampak tudi preoblikovali ideologijo obeh velikih strank.

Profimedia

Prepričanje, da ti večinoma ignorirata ključne težave ZDA, je leta 1992 poganjalo populistično predsedniško kampanjo poslovneža Rossa Perota in nato njegovo Reformno stranko. Podprla ga je skoraj petina volivcev, toda stranka ni ohranila tega zagona in je hitro venela. V prejšnjem desetletju so se pridružili pobudam novega konservativnega populističnega gibanja, čajankarjem, ki so prav tako jahali nezadovoljstvo vse večjega dela Američanov. Neoliberalni konsenz iz časov predsednikov Ronalda Reagana, Billa Clintona in Georgea Busha mlajšega je povzročil globoke rane srednjemu razredu, obe veliki stranki pa znova nista našli pravih odgovorov na težave ameriških delavcev.

Pobudo sta prevzemali njuni najbolj populistični krili, vse to pa je budno opazoval še en konservativni populist. Trump je s svojim gibanjem Naredimo Ameriko spet veliko (MAGA) v bistvu nekakšen kandidat tretje stranke, saj tokrat niso republikanci prevzeli pobud manjših tekmecev, ampak je v resnici zunanja politična sila z napadom na uveljavljene politike uspešno kanibalizirala stranko in jo spremenila v svoje orodje. V kongresu je še vedno precej republikancev, ki na skrivaj izražajo odpor do Trumpa, skoraj nihče pa se mu ne drzne (več) nasprotovati tudi javno. Sedanji ameriški predsednik je politična smaragdna ščurkovka, osa, ki s pikom omami ščurka in ga spremeni v svoj voljni plen, da ga na koncu od znotraj požre njena ličinka.

Občutek gnusa

Moč Trumpove osebnosti, njegova nedvomna, čeprav za nevernika gibanja MAGA težko razumljiva karizma, drži skupaj republikansko koalicijo, prežeto z ideološkimi protislovji. To se kaže tudi s hitrim utišanjem notranjih kritikov, ki so ob napadu na Iran trdili, da ni bil v skladu z načelom Najprej Amerika. Predsednik jih je zavrnil, da izraza »niso uporabljali, dokler nisem prišel jaz«, zato lahko le on opredeli njegov pomen. Kot se pogosto dogaja pri njem, je bila izjava hkrati dejansko napačna – izraz se v ameriški politični razpravi pojavlja že od konca 18. stoletja – a v svojem bistvu resnična.

Kljub takšnemu obvladovanju republikanske vzporedne resničnosti so razpoke vse bolj vidne. Razgalilo jih je sprejemanje »velikega čudovitega« zakona o proračunski porabi, gromozanske lepljenke, ki bo imela dolgotrajne in globoke posledice za družbo in državo. Njegova vsebina in težavna potrditev dokazujeta, da ga ni oblikovalo koherentno politično gibanje. Razhajanja še poglablja poskus Bele hiše, da pod preprogo pomete teorije zarot o smrti zvodnika za mladostnice Jeffreyja Epsteina in o njegovem domnevnem seznamu vplivnih strank, kljub temu da so jih nekaj mesecev prej vztrajno pogrevali.

Publicist Jon Allsop trdi, da sta obe veliki ameriški stranki »v vrtincu popolne krize identitete«. Na prvi pogled se zdi, da je Musk našel pravi trenutek za novo politično formacijo, ki bi pretresla postano dvostrankarsko prevlado v ameriški politiki.

Na drugi pogled ni povsem jasno, kakšni so njegovi nameni. Poleg silovitih kritik spornega mega zakona in hudega zadolževanja, ki ga ta prinaša, ter klestenja domnevnega »zapravljanja in podkupovanja« v javni upravi, (še) ni jasno, za kaj bi se nova stranka zavzemala. Michelle Cottle, kolumnistki časnika The New York Times, se zdi, da »Musk nima velike vizije za državo. Zdi se, da ga je le jezilo, ker ni dosegel svojega, in išče način, kako bi vsem otežil življenje.« Podobno njen kolega David French trdi, da je milijarder najbolj napačna oseba za izvedbo takšnega projekta, saj »na obeh straneh sproža občutek gnusa.

Mnogo republikancev ga resnično sovraži, ker se je javno spopadel s Trumpom. Levica se je obrnila proti njemu že prej, ko se je iz zelenega tehnofuturista prelevil v najbogatejšega privrženca Trumpa.« Zato David Faris iz levega časnika Slate meni, da so na levi napoved nove stranke sprejeli kot dobro novico le zato, ker »se nadejajo, da bi spopad Muska in Trumpa, dveh največjih sovražnikov demokracije, na kongresnih volitvah prihodnjo jesen vrata na stežaj odprl demokratom.« Večina ljudi na levi ne bo glasovala za novo stranko, če bodo menili, da to lahko koristi Trumpovemu gibanja MAGA. Večina na desni ne bo podprla Muska, če bodo menili, da bi to lahko vodilo k zmagi liberalnih demokratov.

Čeprav je odtujil obe politični krili, je v svojih objavah namignil, da upa na podporo med »osemdeset odstotki Američanov«, ki jih vidi v politični »sredini«. Slaba novica zanj je, da v izjemno razklani državi tudi nezadovoljni volivci, ki si želijo nastanek nove stranke, ne hrepenijo po zmernih politikah. Politolog Lee Drutman ugotavlja, da imajo celo volivci, ki se označujejo za zmerne, pogosto »veliko ne-zmernih stališč«. Morda je zato celo koristno, da je milijarder daleč od politične sredine. Ne glede na to, ali verjamete, da je v začetku leta uporabil nacistični pozdrav ali je samo metal svoje ljubeče srce zbrani množici, po Evropi aktivno podpira skrajno desnico.

Njegov križarski boj proti prebudništvu je povzročil, da so s posegi v njegov model umetne inteligence Grok 4 tega spremenili v neonacista, ki je bruhal hvalo Hitlerju, predlagal drugi holokavst in širil antisemitizem. Tudi če le obstaja prostor za novo stranko z desničarskimi stališči, Musk ni njen povezovalni element. Raziskava CNN-a kaže, da ima le okoli štiri odstotke volivcev hkrati dobro mnenje o Musku in negativno o Republikanski stranki. Zagotovo mu ni pomagalo rovarjenje po ameriški državni upravi kot neformalni vodja ministrstva za učinkovito vlado (DOGE). Ne samo, da je bilo po skoraj vseh merilih precej neuspešno, globoki rezi in odpuščanja so prizadeli ljudi na obeh polih in mu prinesli vlogo povezovalca – vse je združil proti sebi.

Ne denar, čas

»Ali bo Amerika res podprla politično stranko, ki jo vodi multimilijarderski južnoafriški priseljenec, ki je splošno znan kot uporabnik eksotičnih drog, ki ima vsaj 14 otrok z vsaj štirimi ženskami?« se sprašuje politolog Jeremy Mayer. Vprašanje je morda nekoliko izgubilo svojo ost, potem ko je Trump kot predsedniški kandidat in kot predsednik prekršil vsa pričakovanja glede primernega vedenja nekoga, ki si prizadeva za katerokoli izvoljeno funkcijo v ZDA, kaj šele za najvišjo izvoljeno funkcijo v državi. Ali kot je dejal zgodovinar David Bell: »Ali je kdaj obstajalo bolj popolno utelešenje sedmih smrtnih grehov?«

Toda karizmatična privlačnost v osnovi nima veliko skupnega z moralnim odobravanjem, morda je najbolj karizmatična oseba tista, ki sproža najgloblje sočasno doživljanje pozitivnih in negativnih čustev. Pri Musku prevladujejo slednja, če Trumpu tudi največji nasprotniki priznavajo zmožnost pritegniti množico, je Musk predvsem »jeb..i klovn«, kot se je slikovito izrazila publicistka Kara Swisher, ena največjih poznavalk ameriške tehnološke industrije in njenih glavnih igralcev. Mayer meni, da bi za politični uspeh moral imeti lastnosti, ki »jih nikoli ni zares pokazal niti na vrhuncu svojih poslovnih uspehov: disciplino pri sporočanju, zmožnost kompromisov, zaupanje v deljenje vodstvenih vlog in tudi določeno mero ponižnosti.«

Profimedia

Namesto tega je novo poglavje v ameriški politiki napovedal kot malo malico. »Ne bo težko, če sem iskren,« je zapisal na svojem družbenem omrežju X. Toda tisti, ki so se že lotili izziva, kako preobrniti dvostrankarski sistem, pravijo, da je še kako težko – dolgotrajna, naporna in draga naloga. »Ustanovitev nacionalne politične stranke je ogromen podvig,« zagotavlja Oliver Hall, ustanovitelj in izvršni direktor Centra za konkurenčno demokracijo, v katerem pomagajo kandidatom manjših strank pri premagovanju pravnih ovir. In teh je veliko. Daleč največja je sploh priti na glasovnice, vsaka zvezna država ima svojo zakonodajo in postopke, ti ponavadi vključujejo zbiranje velikega števila podpisov volivcev v kratkem času.

Delo še otežuje dejstvo, da se roki v različnih zveznih državah prekrivajo. Po besedah Stevena Nekhaila, vodje izvršnega odbora Liberalne stranke, je treba vzpostaviti ustrezno strankarsko infrastrukturo v vsaki zvezni državi posebej, nato zbrati več deset tisoč podpisov za vsak volilni okraj, pogosto v le nekaj mesecih. Ves ta organizacijski zalogaj pomeni, da »največji izziv ni denar, temveč iskanje ljudi in pravne bitke, zato je čas najdragocenejši vir,« zagotavlja. Za utečeno uvrščanje na glasovnice so tako »potrebna desetletja«, Musk pa bo po lastnih napovedih takrat menda že na Marsu, daleč od zemeljskih težav.

Prav tako politični tekmeci ne bodo le križem rok gledali vzpona novega gibanja, posebej republikanci bodo tovrstna prizadevanja razumeli kot grožnjo svojemu polu, zato lahko morebitna Muskova stranka pričakuje nenehno metanje polen pod noge. Larry Otter, strokovnjak za volilno pravo, zagotavlja, da bodo izpodbijali vsak podpis, ki ga bo zbrala milijarderjeva ekipa. Kar niti ni zelo težko delo, saj na primer v zvezni državi Pensilvaniji v povprečju zavrnejo kar 30 odstotkov zbranih podpisov za uvrstitev na glasovnice. Razlog za to so tudi »profesionalni prodajalci listkov«, kot Otter pravi operativcem, ki so plačani za zbiranje podpisov.

Gre za specializirana podjetja, ki jih najemajo neodvisni kandidati brez dovolj razprostranjene strankarske organizacije. »S temi ljudmi stvari hitro krenejo v napačno smer, saj včasih zaposlijo neizkušene delavce in ljudi iz drugih držav, ti pa ne poznajo lokalnih zakonov,« opozarja volilni pravnik. Muskovo zanašanje na takšne plačance bo še bolj nujno, če bodo grožnje z vrha obeh strank odvrnile politične stratege, ki ne bodo želeli tvegati svojih karier za dvomljiv projekt muhastega mogotca. Trump slovi po svoji maščevalnosti, Bela hiša pa menda pozorno spremlja, kaj se dogaja okoli Muska.

Čudaško, a zanimivo

Kljub vsem dvomom in pomislekom je milijarder že pokazal, da je pripravljen globoko seči v žep, ko je z več kot 250 milijoni dolarjev podprl kampanjo Trumpa. Če tudi tokrat misli resno, lahko resnično poseže že v naslednje volitve, ne da bi stranko takoj pretvoril v nacionalno volilno silo. Dovolj je, da najdejo nekaj zveznih držav, nekaj volilnih okrožij in prave kandidate, pa bi lahko obema velikima strankama preprečili doseči večino, ki jo potrebujeta za nadzor nad obema zbornicama. Le z delčkom svojih stotin milijard dolarjev lahko poseže v dve ali tri tekme za senat in osem ali deset poslanskih sedežev, z zmagami pa bi stranka Amerika postala jeziček na tehtnici v globoko razdeljenem kongresu. Trenutno bi bila dovolj le tri poslanska mesta, da bi lahko prevesil odločitve v predstavniškem domu, ter tri do štiri v senatu.

Takšno osredotočenje energije bi imelo tudi to prednost, da bi pozornost nekoliko preusmerilo na kandidate, zaradi česar bi bila Muskova nepriljubljenost manj moteča. Po morebitnih zmagah bi se lahko pogajali z obema vodilnima strankama in preizkušali, katera ponuja več v zameno za podporo. Svoje glasove bi lahko celo preusmerjali pri vsakem vprašanju posebej. »Če mu to uspe, bo ameriška politika postala še bolj čudaška. Vsaj to bo zanimivo,« pravi Jeremy Mayer.