Prva jih je konec oktobra pohvalila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je v okviru balkanske turneje najprej obiskala prav Podgorico, teden dni kasneje pa je iz dvorane Evropskega parlamenta njihovo hitrejšo pot v EU napovedala tudi Marta Kos, bodoča komisarka za širitev. Ali je optimizem obeh gospa res promeren, bomo šele videli. Pod noge te kandidatke zadnja leta vse bolj vztrajno mečejo polena prosrbske stranke, ki to pot zavirajo.

Evropska komisija je že večkrat napovedala, da bo v prihodnje širitev Evropske unije potekala individualno, in sicer po zaslugah. To je do vseh kandidatk mnogo bolj pošteno, kot pa so bile tako imenovane paketne širitve, ko so najbolj »pridne« države morale čakati druge, ki so se pogajali počasneje ali celo slabše, da bi lahko vstopile v EU. Še zlasti na Zahodnem Balkanu, kjer so ogromne razlike v pogajalskem procesu med kandidatkami.

Največji napredek še pod Đukanovićem

Pa poglejmo dosedanje zasluge Črne gore. Decembra 2010 je Črna gora postala kandidatka za članstvo v Evropski uniji, pogajanja z EU pa so se uradno začela 29. januarja 2012. S Črno goro se je začel nov pristop v pogajanjih, s katerim sta se med prvimi odprla pogajalski poglavji 23 (Pravosodje in temeljne pravice) ter 24 (Pravičnost, svoboda in varnost), in ti poglavji bosta ostali odprti do konca pogajalskega postopka.

Zakaj? Zato, ker obe vsebujeta temeljna načela, na katerih je postavljena Evropska unija in ki jih v želji, da postaneš njena članica, ni mogočeprezreti. Prav zato se tudi zaprejo na koncu, tik pred koncem pogajanj, da članice Evropske unije pred sprejemom nove članice še enkrat preverijo, če res izpolnjuje in spoštuje vrednote, zaradi katerih je Evropska unija tudi nastala.

Profimedia

Med pogajalskim procesom je Črna gora doslej odprla skupno 33 poglavij, od katerih je začasno zaprla tri: poglavje 25 (Znanost in raziskovanje – 18. decembra 2012), 26 (Izobraževanje in kultura – 15. aprila 2013) in poglavje 30 (Zunanji odnosi – 20.junija 2017). Zadnje pogajalsko poglavje je odprla 30. junija 2020, in sicer 8 (Konkurenca). S temi rezultati je Črna gora resna kandidatka za to, da bi lahko postala polnopravna članica EU že pred letom 2030.

Pri poglavjih namenoma navajam natančne datume, kdaj so ta poglavja začasno zapirali. Ko govorimo o začasnem zapiranju, moramo spomniti na pravila evropskih pogajanj, ki sledijo temeljnemu principu: vse je odprto, dokler ni zaprto vse. A napredek vsake kandidatke se meri pri vsakem poglavju do zadnjega trenutka, niti enega poglavja se ne zaprejo dokončno, dokler niso zaprta vsa poglavja.

Kaj nam povedo našteti datumi odpiranj in zapiranj teh poglavij? To, da je zadnja leta v Črni gori z evropsko potjo nekaj vendarle narobe. Vsi glavni uspehi so bili namreč doseženi v prvih sedmih letih, ko je črnogorsko vlado vodil še Milo Đukanović, večkratni premier in dvakratni predsednik Črne gore. Đukanović je sledil pristopni politiki k zvezi Nato in Evropski uniji, zaradi česar je Črna gora leta 2017 postala članica Nata. Več korupcijskih škandalov vladajoče stranke in tudi Đukanovića osebno pa je leta 2019 sprožilo protivladne proteste – in Đukanović je padel. Na parlamentarnih volitvah leta 2020 je opozicija prvič po treh desetletjih dobila več glasov kot njegova  vladajoča Demokratska stranka socialistov Črne gore in njeni partnerji.

Prosrbskim strankam se ne mudi v EU

Nova vladna koalicija Črne gore, ki jo vodi Milojko Spajić, je bila oblikovana pred letom dni in je sestavljena iz strank, ki imajo povsem drugačno politično usmeritev in – vsaj v svojih programih in izjavah – prisegajo na različne vrednote. Prva človeka Črne gore sta predsednik republike Jakov Milatović in premier Spajić, ki sta ustanovitelja stranke Gibanje Evropa zdaj.

Da bi sestavila vlado in parlament sta morala sklepati precej gnile kompromise. V koalicijo sta sprejela tudi manjše prosrbske in proruske stranke, ki so politično blizu srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. To zlasti velja za Demokratski forum, predseduje mu Andrija Mandić, ki ponosno priznava, da je četnik. Svoj vstop v koalicijo je pogojeval z mestom predsednika parlamenta. In to mesto je tudi dobil.

Zato opozicija Spajićevi vladi očita, da je protičrnogorska, protievropska in proruska, največ kritik pa je bil deležen prav predsednik parlamenta Andrija Mandić. Na podobnih srbskih nacionalističnih temeljih sta oblikovani tudi koalicijski Demokratična ljudska stranka Črne gore (DNSC), ki jo vodi Milan Knežević, in pa Demokrati Aleksa Bečića.

Prva Spajićeva vlada se je v takšni zasedbi oblikovala oktobra 2023, o takratnih razmerah smo pisali tudi v Reporterju. Takrat so se notranjih razlik še pred oblikovanjem vlade lotili s podpisom posebnega medstrankarskega sporazuma, v katerem so se stranke zavezale, da bodo spoštovale nadaljevanje evroatlantske poti Črne gore, dobrososedske odnose z državami v regiji in da bodo zamrznile posamične interese, ki negativno vplivajo na približevanje k Evropski uniji. Srbski nacionalisti tega niso spoštovali in z raznimi akcijami spodkopavali vse poskuse vladajoče stranke Evropa zdaj, da bi pospešila pogajalski proces z EU. Srbija namreč načrtno zelo počasi izpolnjuje svoje pogajalske zaveze z EU, tega si želita tudi Mandić in Knežević.

Evropska komisija

Premier Spajić se je v takšnih razmerah odločil za rekonstrukcijo vlade, da bi prišel do drugačne parlamentarne večine, ki bi mu omogočila sprejemanje proevropske zakonodaje. Vladni koaliciji se je julija letos zato pridružila še Bošnjaška stranka, ki je več let veljala za partnerja Demokratske stranke socialistov v času Mila Đukanovića, ki je napravil najuspešnejši evropski napredek v zgodovini Črne gore. Đukanovićevi socialisti so zdaj v opoziciji.

Neevropske odločitve v mednarodni politiki

Na velike zastoje v pogajanjih in spremembo evropske usmeritve so opozarjala tudi vsakoletna poročila EU o napredku Črne gore. Letošnje poročilo ugotavlja, da se je v zadnjem letu poslabšala politična stabilnost te države. Kako se tudi ne bi, saj je predsednik parlamenta zavira pot proti EU in lobira proti članstvu svoje države v Natu, v katerem je Črna gora že od leta 2017. Njegov Demokratični forum zahteva tudi umik priznanja Kosova, ukinitev sankcij proti Rusiji, sam pa se redno sestaja s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in Miloradom Dodikom, predsednikom bosansko-hercegovske Republike Srbske.

Konflikti so se začeli, ko je Mandić takoj po izvolitvi v svoji pisarni predsednika skupščine Črne gore postavil srbsko zastavo, pred kratkim pa z zidu umaknil dve uokvirjeni črnogorski zastavi, ki sta simbola neodvisnosti Črne gore. Stene parlamenta sta krasili od razglasitve črnogorske samostojnosti leta 2006. Parlamentarna opozicija je zahtevala takojšnjo vrnitev državnih simbolov, pred poslopjem skupščine pa so bile zaradi tega tudi demonstracije.

Mandić je zakuhal tudi nekaj sporov z državami iz soseščine. Februarja letos je črnogorska vlada prejela protestno noto vlade Bosne in Hercegovine, saj je predsednik parlamenta Mandić v skupščini sprejel predsednika Republike Srbske Dodika, a na tem sprejemu niso izobesili zastave Bosne in Hercegovine, temveč srbsko zastavo, ki je tudi tudi zastava Republike Srbske, sicer entitete BIH.

Druga protestna nota BIH pa je prispela v Podgorico po »vsesrbskem zboru«, ki je potekal 8. junija v Beogradu in na katerem je aktivno sodeloval tudi Andrija Mandić in v svojem govoru Republiko Srbsko imenoval za državo in ne le za entiteto BIH, kot je postavljena z Daytonskim sporazumom in tudi opredeljena v ustavi Bosne in Hercegovine.

S protestnima notama so se oglasili tudi s Hrvaškega. Prvo noto je Zagreb poslal v Podgorico zaradi velikega reklamnega panoja v kampanji za popis prebivalstva, kjer so osebnosti iz hrvaške kulture predstavljali kot Srbe. Te panoje je postavil portal IN4S, ki je po usmeritvi blizu Mandićevemu Demokratičnemu forumu, ameriški State Department pa jih obravnava kot del ruske propagande.

Prvi protestni noti je 15. maja letos sledila še druga, saj je Mandićev DF skupščini predlagal v sprejem Resolucijo o genocidu v Jasenovcu. Po besedah Zagreba je ta resolucija današnjo Hrvaško poistovetila s fašistično Neodvisno državo Hrvaško (NDH) iz 2. svetovne vojne. Hrvaška je zato razglasila v svoji državi za nezaželene Andrija Mandića (DF), Milana Kneževića (DNSC) in podpredsednika črnogorske vlade Aleksa Bečića, ki je predsednik Demokratov.

Profimedia

Močno zbuja skrbi tudi predlog predsednika črnogorskega parlamenta, da bi sprejeli zakon o agentih tujega vpliva v Črni gori. In kdo naj bi bili ti agenti? Vsi, ki niso za Rusijo in Srbijo. To je zakon, katerega osnutek je spisan po vzoru na beloruski in gruzijski zakon in za katerega Evropska unija od kandidatke Gruzije odločno zahteva, da se razveljavi.

Opozicijo kot civilno družbo pa močno skrbi naklonjenost Rusiji med člani vlade, kajti črnogorska vlada zadnjega paketa sankcij proti Rusiji ni sprejela soglasno, temveč je bilo nekaj ministrov proti. Zato opozicija in drugi kritiki prosrbskih strank zahtevajo od zunanjega ministra Ervina Ibrahimovića, da javno objavi imena ministrov, ki so glasovali proti.

Srbski jezik v ustavo in umik priznanja Kosova

Prosrbskim silam je dal zagon lanski popis prebivalstva Črne gore, ki je pokazal, da v njej živi 41,1 odstotka Črnogorcev in 32,9 odstotka Srbov. Toda na vprašanje, kateri jezik imajo za svoj, se je nekoliko več ljudi odločilo za srbščino kot za črnogorski jezik. Zato so srbske stranke takoj zahtevale, da se srbščina vpiše v ustavo kot uradni jezik. Zdaj črnogorska ustava določa črnogorski jezik kot uradni jezik, srbščina pa je možna le v uradni uporabi. Spremembi ustave nasprotuje opozicija, a premier Spajić je rekel, da bo podprl spremembo ustave, če bo za to večina strank.

Tako se korak za korakom uresničuje scenarij, ki je spisan v Beogradu in ima naslov Srbski svet, po katerem se mora Črna gora vrniti v okrilje Srbije, enako kot Kosovo in Republika Srbska iz BIH. Tako prosrbske stranke od črnogorske vlade zahtevajo uvedbo dvojnega državljanstva – črnogorskega in srbskega. Opozicija ta projekt imenuje »Mandićev cilj« in svari pred tem, da bi bila s tem Črna gora izbrisana z zemljevida neodvisnih držav in da bi državi vladal Beograd in ne demokratično izvoljene ustanove v Podgorici.

V takšnih razmerah ni nič čudnega, da želijo nekateri tudi umakniti državno priznanje Kosova kot samostojne države. Eden od namestnikov podpredsednika vlade DF Milun Zogović je izjavil, da vstop Demokratskega foruma v vlado ni spremenil njihovega stališča, da je Kosovo še vedno »južna srbska pokrajina«. Za televizijo Vijesti je 14. oktobra letos dejal: »Če bi imeli v skupščini večino, torej 41 poslancev, bi v trenutku preklicali odločitev o priznanju Kosova kot samostojne države.«

Profimedia

Odzval se je namestnik podpredsednika vlade Nik Dželjošaj, vodja stranke Albanska alternativa, ki je funkcionarjem DF povedal, da »lahko lažejo sebi in svojim volivcem«, toda, ko so se pridružili vladi, so s tem tudi priznali Kosovo kot neodvisno državo. V ta spor predsednik vlade Spajić ni posegal, saj je Črna gora priznala samostojnost in neodvisnost Kosova že oktobra 2008.

Na potezi je EU

Evropska unija seveda te procese zaznava, res je pa tudi, da nikoli ne reagira z resnejšimi opozorili ali s sankcijami. V bistvu se stara Evropa (zahodni del EU) že leta obnaša povsem enako, kot se je obnašala Evropa pred jugoslovanskimi vojnami. Mirno so tolerirali nacionalizme in se delali, da se jih vse skupaj ne tiče. Ko pa je izbruhnila vojna, so se na vse pretege čudili. Tudi kasneje je bilo treba  za priznanje samostojnosti Slovenije pri nekaterih državah kar dolgo čakati.

Če smo jih lahko takrat še razumeli, pa mora biti zdaj sprenevedanju konec. Države Zahodnega Balkana so kandidatke za članstvo v Evropski uniji, zato bo včasih treba biti aktivnejši tudi v političnem pristopu. Kar precej črnogorskih medijev je bilo zelo razočaranih nad izjavo predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen ob njenem nedavnem obisku v Podgorici. Ko so jo novinarji vprašali, zakaj EU molči ob vmešavanju Srbije v notranje zadeve Črne gore, je odgovorila, da je Črna gora svobodna in demokratična država. »Verjamem v sposobnost Črne gore, da gre naprej po pravi poti,« je dejala.

Vsekakor diplomatski, ne pa ravno politični odgovor. Novinarji izražajo upanje, da je bila v pogovorih z voditelji Črne gore na štiri oči kaj manj diplomatska. Vsekakor pa bodo razmere v državah Zahodnega Balkana, ki jih kot »svoje« obravnava srbski svet, svojevrsten izziv tudi za našo komisarko Marto Kos.