Predsednica Nataša Pirc Musar je nagovorila poslance državnega zbora, toda njenega govora niso poslušali poslanci največje opozicijske stranke, prav tako tudi ne ministri in predsednik vlade Robert Golob. Poslanci največje vladne stranke in drugih koalicijskih strank sicer niso manjkali, toda odsotnost vlade je bila vendarle zgovorna.
Znano je namreč, da premier Golob in predsednica Pirc Musarjeva nista v najboljših odnosih. Na začetku sta si obljubila, da se bosta srečevala vsak mesec, zdaj se srečujeta nekajkrat letno, pa še to bolj za javnost. Ključni razlog za hladne odnose med njima je bila zaposlitev nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar v uradu predsednice republike, saj je pred odstopom premierja obtožila političnih pritiskov.
Med zaslišanjem pred preiskovalno komisijo in Knovsom je obtožbe še razširila na domnevno premierjevo vplivanje na Sovo in na datum aretacije ruskih vohunov. Pri tem se je sklicevala na nesojenega prvega človeka policije Boštjana Lindava, vendar nihče njunih obtožb ni potrdil. Še več, izkazalo se je, da je akcija proti ruskima vohunoma potekala v sodelovanju s tujo obveščevalno službo, na katero pa premier prav gotovo ne more imeti vpliva.
Kljub temu Pirc Musarjeva še vedno podpira Bobnarjevo in skupaj z njo nagaja vladi. Tudi pri aktualnem dogajanju in medijskem »sesuvanju« ministra Boštjana Poklukarja lahko vidimo »prstne odtise« nekdanje notranje ministrice pod patronatom predsednice republike. Poleg tega je Pirc Musarjeva drugače od svojega predhodnika Boruta Pahorja zelo glasna pri kritikah vlade, zlasti njenega predsednika.
Pirc Musarjeva drugače od svojega predhodnika Boruta Pahorja zelo glasna pri kritikah vlade, zlasti njenega predsednika.
Včasih imamo občutek, da si skuša svoje pristojnosti širiti in da je pripravljena celo riniti z glavo v zid, da bi dosegla svoje. Denimo, pri imenovanju guvernerja Banke Slovenije je bila očitno prepričana, da bodo poslanci bolj ubogali njo kot premierja.
Ker z vladno koalicijo ni bila zmožna doseči sporazuma, je neslavno propadel njen kandidat Tone Rop, ki je bil nenazadnje dolgoletni politik in pred dvajsetimi leti predsednik vlade. Kako bo ravnala v prihodnje, bomo videli: ali se bo uskladila s poslanskimi skupinami ali pa bo še naprej šla z glavo skozi zid.
Še težja naloga jo čaka pri imenovanju varuha človekovih pravic, za kar potrebuje najmanj 60 poslanskih glasov. Ne bodo dovolj zgolj koalicijski poslanci, potrebovala bo tudi opozicijo ali vsaj njen del. Glede na to, da so poslanci največje opozicijske stranke bojkotirali njen govor, bo morala še zelo garati, če bo hotela izpolniti svojo državniško dolžnost.
