Tako smo zmagali na natečaju za univerzijado. Resda smo bili edini, ampak zmaga je zmaga in ne gre podarjenemu konju gledati v Kugovnikovo Suso, ali pa v ono fantomsko Fisu, kjer se metuzalemi okrog devetdesetih let v prestižni švicarski vili igračkajo s študentskimi športnimi igrami. Kaj delajo drugih enajst mesecev na leto v tisti vili, pa se ne ve. V glavnem pa se ukvarjajo z denarjem, ki jim ga nekdo da za petnajstorazredno prireditev, ki se je v zadnjih letih vsi otepajo. O ne, mi pa ne, mi jo vzamemo in ko nas nategnejo, to razglasimo za našo veliko zmago. Kot prireditev, ki je tako rekoč samo stopnička do nekoč na primer zimske olimpijade. O kateri je bohinjski župan tudi že sanjal, samo tega ni znal povedati odkod milijoni milijonov, ker to ni del naše razvojne miselne ekonomije! Oziroma, to sploh ni ekonomija, ker je šport – ali tako nekako. Kot pri kulturi – dajte denar, mi bomo pa kulturniki.
A ko gre za nekatere reči v naši deželi, se pač ne gleda v denarnico. Gleda se v prestiž. Če bi zdajle vprašali deset naključnih Slovenk ali Slovencev, kje je bila zadnja univerzijada in kdo je zmagal na primer v smuku, bi jih deset reklo, da nimajo pojma. Toliko o prestižnosti univerzijade. Saj je tudi evropsko košarkarsko prvenstvo prestižna zadeva, ampak za tistega, ki ima denar, ali pa, ki zna iz vrhunske športne prireditve narediti dobiček. In čisto mimogrede: dobiček ni, če da država denar, potem pa je pozitivna nula. Davkoplačevalce se da dolgo nategovati, ne da pa se jih nategovati v nedogled.
In kaj je zdaj večji škandal: da je minister Žiga Turk rekel ne tej šlamastiki, ali pa, da so menda oni starčki v Švici nezadovoljni? Ali pa, da so zdaj ogorčeni tisti, ki bi nekaj morali narediti, pa so to naredili kar po domače, če o podrobnostih ne govorim? Kar mene zadeva, je bila to nadministrska poteza, ki – upam – daje smernice ravnanju te vlade z našim denarjem tudi v prihodnje. Upam, da bo minister podobno neusmiljen (in vlada tudi), ko bo prišlo do klečeplazenja za zaključne milijone za zaključek tistega Jankovićevega projekta v Stožicah, ki je nastajal po balkansko – bo že nekako.
Zdaj je slišati, da bi se predsednik Fisu Claude-Louis Gallien nujno rad sestal s predsednikom vlade Janezom Janšo in nekateri si menda zelo prizadevajo, da bi se to zgodilo. In bi potem lahko vendarle rekli, da je šlo za znano lokacijo, znanega dne za znane stvari in obljube. Zato sem na Googlu odtipkal besedi ”Janša o univerzijadi” in našel naslednje: Janši je žal za univerzijado - upam, da tega ni mogoče procesirati. Vogrinec bi se rad sestal z Janšo – upam, da se ni. Bo Janša zaprl državno pipico za univerzijado ? – jo je že. Janša napovedal varčevanje – že delajo na tem. Zadnje upanje za univerzijado je Janša – ni več upanja.
Zadnje upanje za Slovenijo je pač sedanja koalicija.
Brez vojne pa seveda ne gre, zato bi rad svojo sedanjo opozicijsko vlogo v stilu ”malo Marxa, pa malo Kučana” odigral še bivši minister Igor Lukšič, ki je kot običajno vse pomešal oz. je v stilu ”velikega prdeca” že kriminaliziral vladno odločitev, da v proračunu ni denarja za ta projekt in da je zdaj vlada naredila zločin zaradi treh milijonov evrov kotizacije. Ni se pa spomnil na to, da sta novemu ministru on in Žekš pustila proračunsko luknjo veliko 185 milijonov evrov. Z njo bi lahko organizirali deset univerzijad, če bi bile kaj vredne. Pa niso. Zviti švicarski metuzalemi namreč skušajo v teh časih recesije to svojo zvitorepost prodati deželam v razvoju, ali bivšemu komunističnemu bloku, kjer so vsi navdušeni, če jih kdo iz velikega sveta sploh povoha.
In zelo, zelo je čudno, da italijanskega predsednika vlade Montija niso sežgali na grmadi, ker je rekel ne poletni olimpijadi leta 2020? Če ni, še vojska ne vzame, kaj šele Kangler in njegovi.