V vladnem trojčku Matjaža Hana (SD), Aste Vrečko (Levica) in Roberta Goloba slednji tudi v javnem mnenju suvereno zadržuje položaj najmočnejše prve koalicijske stranke. Po že utečeni politični praksi se Golobu lahko zgodi nov antijanša obraz, če bi Janezu Janši z SDS uspelo v tem letu in pol do volitev narediti večjo razliko do Gibanja Svoboda.

Ne glede na to, kako daleč, če sploh, sežejo njegov in vladni reformni trud ter kakšen bo v času volitev občutek finančne preskrbljenosti in znosnega življenja (četudi to nikakor ni zanemarljivo), mora najprej pred volivci obveljati kot prvi branik zoper »janšizem«. Zato ga tudi nič kaj ne skrbijo pripombe na račun njegovega govorjenja o čistkah janšistov.

Plačna reforma prinaša točke

Po propadu referenduma o Jeku 2, si je Gibanje Svoboda glede na zadnje meritve povrnilo podporo. Razlog je predvsem v sklenjenem dogovoru o plačnem sistemu z več kot 30 sindikati javnega sektorja (presenetljivo tudi z sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Fides), zaradi česar si javni uslužbenci in njihove družine lahko obetajo višje plače. Tudi večina županov in direktorjev občinskih uprav je »zadovoljnih z doseženim in pozdravljajo napore«, so izjavljali po srečanju z ministrom za javno upravo Francem Propsom.  

Četudi se je okno za večje spremembe zaprlo, kot so zapisali v Delu, le še napak naj bi ne delali, je do naslednjega poletja še čas, da v koaliciji postorijo nekaj tistega, kar so napovedovali in nato odlagali. Ustavimo se naprej pri zdravstveni reformi, za katero je do nastopa ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel veljalo, da pomeni predvsem temeljit poseg v zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Omejevanje dvoživkarstva

Že precej časa se kaže, da se vladi in ministrici ne mudi spreminjati sistema organizacije, upravljanja in financiranja zdravstva, ko bi se, denimo, spreminjal sistem vodenja zdravstvenih zavodov. Omenjeni temeljni zdravstveni zakonik namreč določa odnose med udeleženci v javnem zdravstvu, odnos zdravstvene zavarovalnice do izvajalcev in njen odnos do države. Predsednik vlade je napovedal, da tega zakona ne bodo spreminjali, je pa državni zbor novembra sprejel zakon o kakovosti v zdravstvu.

Z novo ministrico je reforma v zdravstvu postala zbir »majhnih korakov«, lahko bi rekli, da je še na začetku. Še najbolj jo lahko glede na zahteve na levici po pregonu dvoživkarstva vežemo na zakon o zdravstveni dejavnosti. Z njim bi močno omejili delo zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih pri koncesionarjih, na samoplačniškem trgu pa kar prepovedali.

Žan Kolman/KPV

Četrtkove seje strateškega sveta za zdravstvo, vodi ga kirurg Erik Brecelj, se je v podporo zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki koncesionarstvu postavlja ostrejša pravila igre, udeležil sam predsednik vlade. Po novi različici zakona, ki gre v medresorsko obravnavo, vendarle obstaja, ob izpolnjevanju pogojev, možnost delnih zaposlitev tudi zunaj javne mreže. Ne le denimo na področju plastične kirurgije, temveč tudi v paliativni oskrbi. Kot je dejal Brecelj: »To ni vojna proti zasebnikom, temveč vojna proti tistim, ki tolčejo mastne dobičke.«

Naj spomnimo, da sta s svojim podpisoma nepovezana poslanca Mojca Šetinc Pašek in še vedno poslanec Levice Miha Kordiš omogočila nevladnikom v Glasu ljudstva, da so v državni zbor pripeljali svoj precej bolj restriktiven predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, saj koncesionarjev ne šteje za del javne mreže.  

Progresija plačevanja zdravstvenega zavarovanja

V Levici vztrajajo, da se bodo, čeprav finančni minister temu nasprotuje, »z vsemi močmi zavzemali«, kot pravi koordinatorica ministrica za kulturo Asta Vrečko, za uveljavitev progresivne (tj. proporcionalne) lestvice plačevanja zdravstvenega zavarovanja. Gre seveda za  zadrego po ukinjenem dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju in uvedbi obveznega 35-evrskega zdravstvenega prispevka.

Levice si je zamislila, da bi tisti z najnižjimi prihodki plačevali denimo 15 evrov, tisti z najvišjimi pa lahko tudi več kot 200 evrov. To bi bila še ena progresivna (za Levico bolj solidarna) obdavčitev neto plač, saj obvezno zdravstveno zavarovanje že plačujemo po progresivni lestvici.

Minister za finance Klemen Boštjančič glede na rezultate scenarijev naročene študije zagovarja, da se bo 35-evrski prispevek spomladi podražil glede na rast plač – vsem enako. (Spomnimo naj, da so zavarovalnice lani že napovedovale podražitve, a so poslanci stvari vzeli v svoje roke in preprosto ukinili dopolnilo zdravstveno zavarovanje, s tem pa zdravstveni blagajni vzeli 136 milijonov evrov.) Če bi na videz preprosto le dvignili prispevno stopnjo za zdravstvo, bi bil potreben socialni dialog, delodajalci pa bi temu gotovo ostro nasprotovali.

Druge rešitve, ko bi bil prispevek pravičneje oblikovan v različnih razredih, bi bile stroškovno in administrativno preveč obremenjujoče, ugotavlja omenjena študija. Morali bi namreč vzpostaviti sistem obračuna akontacije prispevka (zavezanec namreč lahko prestopa med razredi) podobno kot pri akontaciji dohodnine. V Levici vztrajajo, da se, četudi se to ne bo zgodilo z novim letom, vsaj določi, kako in kdaj se bo prispevek preoblikoval, zaradi nespoštovanja koalicijskega dogovora pa ne pretijo z izstopom iz koalicije.

»Pravična davčna reforma«

Ko smo že pri progresivnosti: tudi koordinatorica Levice Vrečko pravi, da stranka nikakor ne bodo odstopila od davka na nepremičnine. Ideja je, da bi bila prvo stanovanje ali hiša obdavčena enako kot doslej, vsaka naslednja nepremičnina pa bi bila obdavčena progresivno.

Daniel Novakovič/STA

To bi bil seveda pogumen, premier Golob bi gotovo dejal »zgodovinski« reformski korak na področju davkov. (Sveženj šestih novel davčnih zakonov je gospodarstvo ne preveč glasno zavrnilo, ekonomist Mojmir Mrak je o njih govoril nedavno kot o neumnostih.) Njegova usoda ostaja negotova, saj se zanj poleg Levice ogreva še SD, v Svobodi pa so zadržani.

Do konca leta naj bi bila pripravljena izhodišča premoženjskega oziroma nepremičninskega zakona, ki naj bi veljal s 1. januarjem 2026. Davek naj bi omogočil »pravično davčno reformo«, ko z razbremenitvijo plač ne bi znižali socialnih transferjev, javnega šolstva, štipendij ... Z drugimi besedami, kot si je to že pred časom predstavljal finančni minister: toliko kot bi obdavčili premoženje, bi razbremenili delo.

Nekateri dvomijo, da bi se ta enačba izšla in bi, kar pričakuje gospodarstvo, z naslova nepremičninskega davka pobrali dovolj za razbremenitev plač. Z obdavčitvijo nepremičnin sicer zberemo trikrat manj od povprečja držav OECD. Končna odločitev o večno močno kontroverznem davku na nepremičnine mora pasti kar kmalu, sicer bo padla zastavica in bodo v koaliciji lahko le obžalovali, da jim je zmanjkalo čas.

Premier Golob je na srečanju z vrhom slovenskega gospodarstva lani napovedal, da bodo v dialogu z njim pripravili izhodišča davčne reforme, pred dnevi pa o tem ni govoril. Gospodarstvo v sprejeti deklaraciji z letošnjega vrha pričakuje, da se v prihodnjem letu celovito prenovi področje davkov in prispevkov.  

Vzeli so si (pre)več časa

Pri pokojninski reformi si vlada ne more več privoščiti zavlačevanja, a ne le zaradi demografskega prehoda (staranja prebivalstva), k delu jo priganja zaveza iz načrta za okrevanje in odpornost, nanj so vezani evropski projekti in naložbe. Omenimo investicije v zdravstvu in zelenem prehodu, energetsko učinkovitost in prenovo stavb. Isto velja tudi za vzpostavitev dolgotrajne oskrbe.

Prvega julija prihodnje leto bomo zanjo začeli plačevati prispevek. Stanje uvedbe dolgotrajne oskrbe, ki ga razgaljajo različne debate (naj omenimo niz radijskih oddaj Studio ob 17. in nedavno Tarčo), so skrb zbujajoče.  

Jure Klobčar

Pokojninska reforma ima po načrtu za okrevanje in odpornost tri mejnike: predstavitev izhodišč socialnim partnerjem, predložitev zakona v državni zbor in sprejetje v državnem zboru. Od septembra se daleč od oči javnosti (znana so le izhodišča) usklajuje v okviru pogajalske skupine pri ekonomsko-socialnem svetu (ESS), o čemer je prejšnji teden v Bruslju, kjer se je udeležil srečanja finančnih ministrov EU, govoril Klemen Boštjančič.

Socialni partnerji se morajo uskladiti do pomladi, da bi vlada pripravila zakon za obravnavo in sprejem v državnem zboru. Raje so si torej vzeli (pre)več časa in tvegali tudi zamik pri izplačilih iz bruseljske blagajne v načrtu za okrevanje in odpornost.

Časovnice pokojninske reforme

Še aprila je minister za delo in socialo Luka Mesec dejal, da bo državni zbor pokojninsko reformo sprejel v prvih treh mesecih prihodnjega leta, pri čemer je že »rezerviral« pol leta za socialni dialog, julija pa je časovnico sprejema pokojninske reforme prestavil na čas »nekje do poletja«. A to ni prvo odlašanje. Minister Mesec je marca 2023 dejal, da je »prioriteta javno zdravstvo in plače v javnem sektorju, pokojnine pa namenoma malo čakajo«.

Ministrstvo je sicer že poleti 2023 pripravilo izhodišča in jih predalo ESS, s čimer je le kak mesec zamudilo rok, opredeljen v načrtu za okrevanje, na koncu pa sje vendarle bil zaostanek, ki zdaj boli tudi ministra za finance. Razlog je bil v pripombah Evropske komisije, ki je hotela od nas dokaz, kako bodo reformni ukrepi izpolnili cilj javnofinančne vzdržnosti. Kot pravi državni sekretar z ministrstva za delo Igor Feketija, so bila pogajanja z Brusljem »intenzivna in včasih napeta«.

Tako je prišla pomlad, ko je ESS še vedno bojkotirala delodajalska stran, septembra pa so se začelo usklajevanja z vsemi socialnimi partnerji. V izhodiščih reforme predvidena formula usklajevanja pokojnin, vezana bolj na inflacijo in manj na rast plač, je najbrž že rezultat teh napetih pogajanj. Ideja je, da bi bil to prispevek zdajšnjih upokojencev k temu, da pokojninska blagajna »zdrži«, delovno aktivni pa bi k temu prispevali s tem, da gredo v pokoj nekoliko pozneje.

Bobo

Zakon naj bi se glede ne izhodišče uveljavljal postopno. Tako bi se denimo zgornja in spodnja starostna meja do leta 2035 zvišali s 60 na 62 let za tiste s polno dobo (40 let) ter s 65 na 67 za tiste, ki nimajo polne dobe. Zavarovalna doba bi sicer ostala pri štiridesetih letih. V Franciji, denimo, so je podaljšali na 43 let. Poznavalci pravijo, da bo največji trn v peti predvidena izenačitev plačevanja prispevkov med delodajalci in delojemalci – Na 12,175 odstotka oziroma alternativno na 13 odstotkov, kar pa bi pomenili višjo skupno prispevno stopnjo – od 24,35 na 26 odstotka.

Makroekonomski pogoji za delo vlade

Finančni trgi oziroma bonitetne agencije so v teh dneh popravili obete za dvig bonitetnih ocen. V agenciji S & P napovedani sprejem pokojninske reforme vidijo kot pomemben gradnik dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Pozitivno ocenjujejo tudi aktivno upravljanje dolga, kar Sloveniji omogoča učinkovito upravljanje obrestnih izdatkov in dostop do širokega izbora finančnih instrumentov za financiranje potreb državnega proračuna, so se pohvali na finančnem ministrstvu.

Kot razlagajo, ti pozitivni obeti odražajo pričakovanje, da bo gospodarska rast Slovenije v prihodnjih dveh letih odporna za zunanje izzive. Sprememba obetov v pozitivne pa nakazuje, da je potencial gospodarske rasti Slovenije močnejši kot v primerljivih državah.
Gospodarska rast se bo nekoliko okrepila, brezposelnost ostal nizka, rast plač prehiteva inflacijo, kriza avtomobilske industrije ne bo zajele vseh, bo pa pospešila prestrukturiranje.

Makroekonomski pogoji za delo vlade so dokaj stabilni (skrbi zbuja zlasti zvišanje carin glede na napovedi ameriškega predsednika Trumpa), deluje ekonomsko-socialni svet, nazadnje so se v njem po dolgi debati dogovorili o spremembah zakona o »štempljanju« delovnega časa, kar je močno bremenilo socialni dialog.

Nihče ne bo skočil v bazen s plitvo vodo

Kot rečeno v uvodu, premier Golob tudi po raziskavah javnomnenjskega utripa suvereno zadržuje položaj najmočnejše prve koalicijske stranke. Mandata ne bo ponovil, če ne bo do ciljne črte obveljal za najmočnejši branik zoper »janšizem«. Evropski poslanec Vladimir Prebilič, ki naj bi skušal odigrati vidnejšo vlogo tudi v nacionalni politiki, morda pa kar »novoobrazno« odrešiteljsko poslanstvo, (zazdaj) ne vidi poti do nje. Ne misli, kot je dejal pred dnevi, »skakati v bazen s plitvo vodo«; potrebuje širšo ekipo, ki pa je še nima, to prizna.

Bor Slana/STA

Privržence (liberalne) levice pa je strah, da bi se lahko znašli v godlji: nakazuje se zmaga Janše s sateliti, morebitni nov obraz pa bi le ponovil zgodbo hitrega razočaranja ob na hitro skupaj spravljeni stranki.

Na Golobu je torej, da pretrga urok novih obrazov, saj se krepi možnost in s tem bojazen, da se nova stranka v razmerah, ko Janša ni na oblasti, pri volivcih ne bi prijela. Tudi zato ne, ker bi bilo še eno razočaranje v levem volilnem bazenu, da so stavili na napačnega konja, preveliko, upanje v zmago na desnici pa nasprotno vse bolj otipljivo.

Golob ne meče vesel v vodo

Leto in pol je še do volitev, to je slaba tretjina mandata, a nič ne kaže, da bi se lahko uresničile napovedi o padcu vlade, ko bi predsednik vlade in Svobode kajakaš Robert Golob vrgel vesla v vodo. Ponosno se je tudi v Parizu vsem na ogled pozicioniral v svetovni politiki, klepetaje z Donaldom Trumpom. Odgovoril je predsednici države, ki ga je prehitela, ko je takoj po izvolitvi po telefonu poklepetala z ameriškim predsednikom – on je z njim govoril »v živo« več, kot je v tistem trenutku pričakoval gostitelj francoski predsednik Macron.

Golobu sila godi identificiranje in druženje z bogatimi in vplivnimi. Lahko je tudi ljudski, v škornjih, a v tem ni prepoznati skromnosti. Nekdanji dolgoletni predsednik uprave Gena-I sije v družbi z bogatimi – s Tino Gaber pod roko. Ta podoba – veže se z ne preveč zadrževano nejevoljo in celo jezo tudi do novinarjev – je neizbrisna, kot je vidno, da mu pri s svojim uradom parira le predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Skratka, okoli sebi nima človeka, ki bi bil vsaj približno enake višine. Nekaj več teže ima finančni minister Klemen Boštjančič, a bi moral še koga spustiti naprej. Tudi zato si je Boštjančič pridelal interpelacijo.