Volitve je razpisala socialistična skupščina, ki je določila tudi »pravila igre«, domala vsa so bila v starih delegatskih okvirih. Kljub vsakršni dominaciji nekdanjih družbenopolitičnih organizacij je zmagal Demos, z osredotočenjem na volitve predsednika predsedstva, pa je partijskemu šefu Milanu Kučanu v drugem krogu (22. aprila) uspelo premagati voditelja Demosa Jožeta Pučnika in doseči večino v predsedstvu. S tem je bila vpeljana kohabitacija oziroma sobivanje z Demosovo vlado. Demos je vladal le dve leti, triumfirajoči predsednik predsedstva neprimerno dlje, iz ospredja je Kučan usmerjal politiko še dvanajst let.
Novinarji so še vedno tičali v vlogi družbenopolitičnih delavcev, sploh tisti, ki so spremljali politiko. Na to kaže tudi podatek, da je na listi ZSMS-LS nastopilo pet novinarjev (Mile Šetinc, David Tasič, Franci Zavrl, Nikola Damjanič, Vinko Vasle), na listi Socialistične zveze prav tako pet (Danilo Slivnik, Neva Železnik, Drago Mislej, Milan Bajželj, Silvano Sau) za ZKS-SDP pa Barbara Žigante. Na listah Demosovih strank so nastopili Viktor Blažič (SKD), Slavko Sušec (SDZS) in Branko Žunec (SDZ).
Večina Demosa je bila znatna v družbenopolitičnem zboru (od osemdeset sedežev jih zasedel 47) pa tudi v zboru občin (najmanj 50), kdo pa je kam sodil v zboru združenega dela, ki je Demosovi vladi povzročal nemalo težav, pa se natanko ne ve. Vodja Demosovega volilnega štaba Hubert Požarnik je omenjal, da je bilo v tem zboru njihovih 27 delegatov. Rosvita Pesek v knjigi Osamosvojitev Slovenije navaja, da so različne ocene od novinarskih do zgodovinarskih gibljejo med 127 in 134 delegati, ki naj bi jih imel Demos v tridomni 240-članski skupščini.
Volitve je razpisala socialistična skupščina, ki je določila tudi »pravila igre«, domala vsa so bila v starih delegatskih okvirih.
Demos ni bil (samo) desna koalicija
Volitve so bile sicer jasno polarizirane med novim in starimi strankami, nekdanjimi družbenopolitičnim organizacijami, pa vendar Demos ni bil (samo) desna koalicija. Sestavljale so ga dve levi stranki (Socialdemokratska zveza Slovenije in Zeleni Slovenije) dve desni (Slovenski krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza) in dve bolj sredinski stranki (Slovenska demokratična zveza in Slovenska obrtniška stranka). V predsedstvu SDZS Franceta Tomšiča in nato Jožeta Pučnika po nekaterih navedbah le dva člana nista bila v partiji. Režim so še posebej motili Tomšičevi socioaldemokrati, saj si je partija pripravljala teren za levitev v socialno demokracijo, kar ji je čez nekaj let tudi uspelo. Predvsem ta stranka je bila prestreljena z udbovci. Tit Turnšek, poznejši predsednik borcev, je stranko rinil na desno, da bi naredil prostor za tranzicijo komunistov v socialdemokrate.
Najpomembnejše volitve v slovenski zgodovini je izsilila koalicija opozicijskih demokratičnih strank, splošno nezadovoljstvo in razgradnja komunizma v Evropi.
Veliko volilni lističev in volilnih sistemov
Volitve so bile na moč zapletene, volilnih lističev je bilo veliko, nič manj zapleteno ni bilo kandidiranje in predlaganje kandidatov. V nedeljo, 8. aprila, smo na republiški ravni volili predsednika in člane predsedstva, delegate (tudi ta izraz je še ostal) v družbenopolitični zbor in v zbor občin. Volili pa smo tudi na ravni občin v družbenopolitične zbore in zbore krajevnih skupnosti. (V republiške zbore združenega dela in občinske zbore med delavniki.)
Za povrh so bili volilni sistemi različni. V družbenopolitični zbor smo volili preporcionalno, delegate zbora občin in zbora združenega dela pa po večinskem sistemu; v zbor občin po dvokrožnem večinskem sistemu. Za člana predsedstva so bile volitve sklenjene že v prvem krogu, drug krog pa je bil predviden le za predsednika predsedstva. Z vso to množico volilnih postopkov so najbolje rokovale stare sile in terenska mreža njenih profesionalnih politikov po vsej Sloveniji.
Volitve so bile na moč zapletene, volilnih lističev je bilo veliko, nič manj zapleteno ni bilo kandidiranje in predlaganje kandidatov.
Novinarji na listah režimskih strank
O pristranosti medijev ni bilo dvoma. Novinarji so še vedno tičali v vlogi družbenopolitičnih delavcev, sploh tisti, ki so spremljali politiko. Na to kaže tudi podatek, da je na listi ZSMS-LS nastopilo pet novinarjev (Mile Šetinc, David Tasič, Franci Zavrl, Nikola Damjanič, Vinko Vasle), na listi Socialistične zveze prav tako pet (Danilo Slivnik, Neva Železnik, Drago Mislej, Milan Bajželj, Silvano Sau) za ZKS-SDP pa Barbara Žigante. Na listah Demosovih strank so nastopili Viktor Blažič (SKD), Slavko Sušec (SDZS) in Branko Žunec (SDZ).
Odločilen vstop Zelenih v Demos
Po besedah zgodovinarja Boža Repeta je Kučan spretno oblikoval predsedstvo tako, da je h kandidaturi povabil ugledna kulturnika Matjaža Kmecla in Cirila Zlobca, s katerima si je zagotovil večino. Repe je v nekem intervjuju povedal, da je Kučan poznal tudi predsednika zelenih Dušana Pluta. (Poklical ga je, ko je ta iz protesta zaradi onasneževanja Krupe leta 1987 izstopil iz zveze komunistov.) Sicer pa so po mnenju profesorja novejše zgodovine omogočili vladavino Demosa prav Zeleni Slovenije. Dosegli so kar osem mandatov in če bi ne bi vstopili v Demos, ta na volitvah ne bi zmagal in potem tudi ne bi bilo razloga, da bi Kučan podelil mandat Demosu kot koaliciji.
Kratek vek Demosa sicer ni nič posebnega, tudi v drugih tranzicijskih državah so podobne zveze strank kmalu razpadle. Čas je tekel neverjetno hitro, konec leta je bil že plebiscit; le slabo leto in pol po volitvah je bila Slovenije že razglašena za državo.
