Urad Ovseja je prvo priporočilo namenil razmisleku o uvedbi učinkovitega mehanizma, da bi se v času volilne kampanje zoperstavili pojavom nestrpne retorike, ki vključuje ksenofobijo in podžiganje. Kot zanalašč se je istega dne na družbenih omrežjih širil temu ustrezajoč poziv k ustavitvi deslovenizacije Slovenije.
Odziv desnih strank oziroma list je bila takojšen: SDS, NSI in gibanje Povežimo Slovenijo so ostro obsodili pozive k diskriminaciji in nestrpnosti. Najbrž se še spomnimo trenirkarjev Tomaža Majerja na spletni strani SDS po volitvah 2011; bil je to spodletel poskus anonimne analize zmage stranke Zorana Janković. Majerja ni več. Spomnimo se lahko Janeza Janše, ki je sklepal oznako »opankarski žurnalizem«; letela je na novinarko Gordano Stojiljković.
Pred dobrim desetletjem je bilo po zaprtju volišč boleče in trpeče. Kazalo je na zmago SDS, stranka je na gospodarskem razstavišču najela ansambel Victory, pa jo je v zadnjih dnevih prehitela Pozitivna Slovenija z novim obrazom na ić. Če bodo mnenjske raziskave še naprej kazale na izenačen položaj obeh vodilnih strank, lahko pride do mobilizacije glasov na obeh straneh – v prid hegemonov. »Na obeh polih bodo zato trpele vse male stranke,« pravi Andraž Zorko iz Valicona. Če se v državni zbor ne uvrstita Povežimo Slovenijo in Naša dežela – na varnem ni niti NSI – , nimajo s kom sestaviti vlade.
Ivan Puc, novinar
Različne anketne raziskave ne zaznavajo skupin volivcev, ki so na Facebooku, tudi volitev se ne udeležujejo, nihče pa ne more z gotovostjo reči, da se ne bodo tudi bližajočih 24. aprila. Tako kot se niso hoteli cepiti, ne sodelujejo tudi v raziskavah, zaradi tega jih je težko zaznati, pravi Zorko. To je prvi razlog, zaradi česar je lahko volilni izid drugačen od napovedi. Drugi, kot rečeno, tiči v možnosti taktičnega glasovanja, za katerega se volivci odločijo šele v zadnjih dnevih ali urah. Tega ne more napovedati nobeno anketiranje.
Na volitvah 2008 in 2011 je prišlo do taktičnega glasovanja, ker takratna konkurenca levo od sredine ni bila tako močna, kot je zdaj. Leta 2008 so v tem taboru med seboj tekmovale le tri stranke, to je SD, Zares in LDS, leta 2011 pa le Jankovićeva Pozitivna Slovenija in SD. Poleg Goloba tokrat v tem bazenu volivcev lovijo še štiri stranke Kula, ki nastopajo enotno.
Če bi prišlo do mobilizacije v prid SDS, imata Povežimo Slovenijo in Naša dežela le malo možnosti za prestop parlamentarnega praga.
Morda bodo volivci – razmišlja Zorko – , ki se sicer nagibajo k taktičnemu glasovanju, vseeno pomislili tudi na to, da bi s tem sicer prispevali k relativni zmagi stranke Gibanje Svoboda, a bi zato zunaj parlamenta ostale katere od teh štirih strank. S kom pa bi potem Golob sestavil vlado? Podobna zagata je, kot omenjeno, na desni. Če bi prišlo do mobilizacije v prid SDS, imata Povežimo Slovenijo in Naša dežela le malo možnosti za prestop parlamentarnega praga.
Bosta stranki SDS in Gibanje Svoboda zadržali prvenstvo in se pomerili za oblast v zaključku kampanje? Odvisno od tega, kako razumemo merilo zmagovalca volilne tekme, nam je odgovoril strokovnjak za stike za javnostmi Dejan Verčič. Eno od meril je zadnjič omenila predsednica SD Tanja Fajon. Pomembno je, je dejala, kdo bo osvojil več poslanskih sedežev, ali Gibanje Svoboda ali koalicija KUL kot celota; ni torej nujno, da bi Golob s svojo stranko imel za seboj največ poslancev.
Videti je, pripominja Verčič, kot bi se ne levi sredini že zdaj kregali, čeprav še niso prišli v položaj, ko bi se lahko pogovarjali, kdo bo predsednik vlade. Na vprašanje petkovega Dela, če bodo stranke Kula v primeru boljšega skupnega rezultata od Gibanja Svoboda vztrajale pri svojem mandatarju, Fajonova ni dala enoznačnega odgovora. Počakala bo na razplet volitev. Mi pa na novo poročilo Ovse. Dozdeva se nam, da ocena ne bo tako prijazna kot septembra 2018.
