Tovornjakarji obtožujejo: Enes Draganović nas lovi v past in nas odira

Za odvoz njihovega tovornjaka, ki je na avtocesti obtičal zaradi nesreče ali okvare, jim namreč, kot pravijo, podjetje Draganović zaračuna izjemno visoke zneske. Tudi po trikrat več kot v Italiji za enako storitev. Pri čemer je ta firma na velikem delu avtoceste edini ponudnik avtovleke, zaradi česar se nekateri bojijo javno spregovoriti, da ne bi imeli naslednjič še večjih težav oziroma zneska na računu.

Opisali smo tudi »past za tovornjake« na zemljišču v lasti podjetja Draganović tik ob njihovemu hotelu A ob avtocesti pri Žalcu. O tem so že pisali tudi vozniki iz BiH na spletnem forumu. Vozniki namreč včasih, ko je počivališče Lopata povsem zasedeno, iščejo druge možnosti parkiranja. Med drugim tudi na parkirišču tik ob avtocesti, kjer opazijo nekaj tovornjakov, pri čemer, poudarjajo, ni nikjer navedeno, da gre za zasebno zemljišče. Dovoz na parkirišče pa naj bi bil past, opozarjajo, saj na ozkem pasu mehkega dela tal, ki je prikrit, s kolesi zdrknejo v mehko zemljino in ne morejo ven. Tu nastopi vlečna služba Draganović in jim pomaga spraviti tovornjak iz blata, pri čemer pa jim zaračunajo enormne zneske.

To se je prejšnji teden zgodilo tudi vozniku D. Č. iz Srbije, ki vozi za eno od slovaških prevoznih firm. Obrnil se je na nas, potem ko je doživel negativno izkušnjo z opisano »pastjo«. Po besedah D. Č. je v torek zvečer skušal zapeljati na omenjeno zemljišče, pokrito z makadamom, pri čemer je na dovozu zdrknil v mehki del zemljine. Preden je kogarkoli klical za pomoč, se je kakor po naključju tam v nekaj minutah znašel človek (z belim vozilom z utripajočimi lučmi), ki je ponudil pomoč in kmalu je prispelo veliko vozilo podjetja Draganović in ga izvleklo iz blata. Že tedaj je zaslutil, da je nekaj narobe in jim povedal, da ima pri sebi zgolj sto evrov za plačilo.

Pravi, da so bili zelo mrki, hladni, nič niso govorili. Moral je za njimi voziti nekaj kilometrov do sedeža družbe Draganović v Žalcu, nakar so mu »zablokirali tovornjak« z drugim vozilom in rekli, da bo zjutraj dobil fakturo. In res jo je: 882 evrov! Bil je zgrožen, a če je želel nadaljevati pot proti Španiji, je moral plačati. Podjetje, za katerega vozi, mu bo znesek odtrgalo od plače. Glede na vse videno je prepričan, da gre za dobro uigrano predstavo, s katero izsiljujejo tovornjakarje za visoke zneske (po besedah naših virov so nekateri plačali še veliko več).

Kako na te očitke odgovarja Enes Draganović? Pravi, da ne gre za nobeno parkirišče, pač pa za njegovo zemljišče, ki ima status gradbišča. Če kateri od tovornjakarjev to gradbišče uporablja tako, da zapelje nanj, to naredi nezakonito, saj gre za privatno lastnino, ki ni za parkiranje. Trdi, da so dostopi do gradbišča zaprti, vendar si dejansko kateri od voznikov samovoljno odpre dostop, da bi tovornjak obrnil ali začasno parkiral. Dodal je, da pvc zapore preprečujejo dostop do gradbišča. Toda, dodaja, tovornjakarji so jim uničili ovire, da jih lahko prestavljajo samovoljno in nezakonito uporabljajo zemljišče. Prav tako nezakonito obračajo na bližnjem zemljišču v lasti podjetje Lidl, kjer so tudi imeli intervencije.

V konkretnem primeru tovornjaka slovaške firme je voznik zapeljal po občinski cesti in deloma njihovem zemljišču. Ko je obračal na zemljišču, je obtičal, saj ni namenjeno vožnji s tovornjaki. Tam njegova firma skladišči rabljena, poškodovana in uničena vozila. Zapisal je, da je račun v znesku 882 evrov povsem v skladu s cenikom.

Voznik iz Srbije D. Č., za katerega je znesek 882 evrov veliko breme, je navedbe označil za neresnične. Želel je parkirati pri Lidlu, a je bila tam rampa. Poudarja, da dovoz do bližnjega makadamskega parkirišča ni bil zagrajen, niti ni sam odstranil nobenih ovir. Če bi res stopil iz kamiona, bi »past« opazil. Dovoz ni označen z nobenim znakom. Niti ni naročil Draganovićeve vlečne službe, ki se je kakor po naključju v nekaj minutah znašla tam. Sprašuje se, zakaj so ga toliko časa zadrževali na sedežu podjetja (14 ur), saj je bil pripravljen plačati še isti večer in nadaljevati vožnjo, ker se je zaradi blaga mudilo naprej. Pravi, da je vse skupaj zgolj dobro zamišljena prevara.

Vsi iz firme so bili izredno arogantni. Zelo sumljivo mu je bilo, ko je na sedežu srečal več tam zaposlenih moških iz BiH (sklepa glede na njihov govor), samih dvometrašev. Nihče ga ni namreč niti pogledal, kaj šele spregovoril, čeprav so vedeli, da je voznik iz Srbije. Ljudje iz nekdanje Jugoslavije drugače v tujini vedno komuniciramo, ko se srečamo, pravi. Bilo je kot nočna mora. Sicer pa je bil začuden nad opremljenostjo na sedežu firme, vse skupaj mora biti vredno na milijone evrov.